Bolezni sadnega drevja: odstranimo kužna drevesa

O prepoznavanju bolezenskih simptomov v sadovnjaku in priporočljivih ukrepih smo se pogovarjali z dr. Ivanom Žežlino, specialistom za varstvo rastlin na Kmetijsko-gozdarskem zavodu (KGZ) Nova Gorica. »Medtem ko je glivična obolenja večinoma mogoče obvladovati s škropljenjem, lahko pri novejših, ki jih povzročajo bakterije, fitoplazme ali virusi, pomaga le uporaba preverjeno zdravih sadik, podlag in cepičev, odstranjevanje obolelih dreves in preprečevanje okužb, ki jih prenašajo insekti. Zoper marsikaterega prenašalca smo nemočni, saj je zaostrena evropska zakonodaja o fitofarmacevtskih sredstvih (FFS) mnoge insekticide izločila iz uporabe,« pravi sogovornik.

Poudarja, da je veliko novejših sort sadnih vrst občutljivejših za bolezni, zato drevesa praviloma zahtevajo več oskrbe, kot so nekdaj. Le pri jablanah žlahtnitelji načrtno razvijajo na škrlup, najnevarnejšo glivično bolezen pri pečkatem sadju, odporne sorte. Vrtičkarjem svetuje, da izbirajo med njimi. Pri koščičarjih, katerih obolevanje je v zad­njem času v Sloveniji velik problem, izbira odpornih sort ni velika. Tudi ne velja za vse bolezni, da so stare sorte odpornejše, opozori Ivan Žežlina. Za šarko, eno najbolj nevarnih bolezni koščičarjev, je denimo najbolj občutljiva prav domača češplja, ki je zaradi izredne aromatičnosti še vedno zelo priljubljena.

Skupina novejših obolenj

Strokovnjaki razvrščajo bolezni sadnega drevja, s katerimi imamo opraviti v Sloveniji, v dve skupini. V prvo sodijo že dolgo poznane glivične, npr. škrlup, pepelaste plesni pri vseh sadnih vrstah, kodravosti (npr. breskova), listna luknjičavost koščičarjev in druge, ki so obvladljive s klasičnim škropljenjem. Če najosnovnejša zimska oz. zgodnjepomlad­na škropljenja povsem opustimo, se lahko v deževni pomladi bolezni tako razmahnejo, da drevesa zelo izčrpajo. Prav takšna pa najhitreje napadejo še druge bolezni, ki povzročijo propad.

V drugi skupini so novejša obolenja, proti katerim ni zaščitnih sredstev. V pogovoru smo se omejili na najpogostejša bakterijska, fitoplazmatska in virusna. Med bakterijskimi je morda še najbolj poznan hrušev ožig, ki je nevaren tako jablanam, hruškam kot kutinam, hud problem pa sta tudi breskova bakterijska pegavost in bakterijski rak aktinidije, ki so ga na Primorskem opazili letos. Med fitoplazmatske bolezni, ki jih z okuženih rastlin na zdrave prenašajo bolšice, sodijo metličavost jablan, smrt hrušk in zelo nevarna leptonekroza koščičarjev. Pri nas najbolj pogosta virusna bolezen pa je šarka, ki ne ogroža le češpelj in sliv, ampak tudi marelice, breskve in nektarine. Najpogostejše prenašalke virusov so listne uši. Za vse bolezni v tej drugi skupini pravimo, da so sistemske – ko je rastlina enkrat z njimi okužena, njihovega povzročitelja ni več mogoče uničiti. V nekaterih sezonah ali pri nekaterih bolj tolerantnih sortah so znamenja bolezni manj izražena, a so še vedno lahko vir okužbe za zdrava drevesa.

Bakreni pripravki

Med ljubiteljskimi sadjarji so velike razlike tako v znanju kot skrbi za drevesa; pri tistih, ki vztrajajo brez vsakršnega škropljenja, je bil zadnje leto, v katerem je deževalo skoraj neprenehoma od lanske jeseni do konca junija, izbruh glivičnih bolezni, predvsem škrlupa, izredno hud. Vse se namreč prenašajo kapljično, torej z vlago. V mokrih letih se bolj širijo tudi bakterijske bolezni, ki se prenašajo z značilnim izcedkom. Ivan Žežlina zato tudi vrtičkarjem priporoča, da so posebno pozorni zgodaj spomladi, ko lahko preprečijo marsikakšno okužbo. Dobra preventiva je škrop­ljenje z bakrovimi pripravki, ki primarno delujejo na glivične bolezni (denimo proti škrlupu in breskovi kodravosti). Uporabljajo se spomladi v času brstenja, jeseni, ko odpade pol listja (takrat se uporabi le polovična priporočena koncentracija), in še enkrat, ko odpade vse listje. V poglavju o bakterijskih boleznih pišemo o njih zato, ker so edino FFS, ki imajo poleg protiglivičnega tudi bakteriostatično delovanje. Bakterij ne uničijo, njihovo razmnoževanje pa zelo omejijo.

Bakreni pripravki se v sadovnjaku nikoli ne uporabljajo med rastno dobo, letne količine na določeno površino so omejene. Čeprav so dovoljeni tudi v ekološki pridelavi sadja, vrtičkarjem brez opravljenega tečaja za uporabo FFS v trgovinah niso dostopni. »Ljubiteljskim sadjarjem tečaj toplo priporočam, s pridobljenim znanjem bodo gotovo zadovoljni. Naučili se bodo razpoznavati in razlikovati bolezni, ki zahtevajo različne pristope – predvsem pa se bodo v negotovosti znali obrniti po pomoč. V svoji praksi se pogosto srečujem s primeri, ko ravnajo in škropijo kar na pamet, z napačnimi sredstvi, pogosto jih predozirajo, s čimer povzročajo druge težave ...«

Bakterijske bolezni

Odkar smo se v Sloveniji pred dobrim desetletjem prvič srečali s hruševim ožigom v gorenjskih sadovnjakih, se je ta bakterijska bolezen pečkarjev razširila po vsej Sloveniji. Vir so bile najverjetneje okužene sadike. Takratni poskusi, da bi bolezen izkoreninili z odstranitvijo dreves, se žal ni obnesla. Bakterije lahko namreč prezimijo tudi na drugih okrasnih ali samoniklih rastlinah, ne le na sadnem drevju, zato je obvladovanje še težje, razloži Žežlina. Pri hruševem ožigu so to panešpljica, ognjeni trn, šmarna hrušica ...

Hrušev ožig prepoznamo po poganjkih, ki se zvijajo v obliki pastirske palice. Listi in vejice se sušijo (tega znaka ne smemo zamenjati s posledicami sončnega ožiga, pri katerem ostane pecelj zelen, tu pa porjavi), iz različnih delov drevesa se začne cediti izloček, prek katerega se bakterije prenašajo naprej. Več ga je v mokrih letih, zato se je prenosu okužbe takrat teže izogniti. Sčasoma začne drevo propadati, rjavenje zajame čedalje večje dele, vendar ni nujno, da propade že v letu po okužbi.

Bakterije lahko okužijo zdravo drevo le na mestu, kjer ima ranico, zato se lahko prenašajo pri rezi s škarjami ali prek drugih poškodovanih mest. Profesionalni sadjarji se zato pri prehodu iz obolelega v zdravi nasad razkužujejo z razpršilom. »Prenašalke bakterij so lahko posebno v mokri pomladi, ko je bolezenskega izcedka veliko, žal tudi čebele med opraševanjem. Brazda pestiča je namreč edino 'odprto' mesto na zdravem drevesu,« razloži sogovornik.

Z breskovo bakterijsko pegavostjo se poleg breskev lahko okužijo tudi slive. Nanjo lahko najprej posumimo po rjavkastih nepravilnih pegah vzdolž glavne listne žile, po rumenenju listja, pozneje pa po podolgovatih razjedah na lubju, iz katerih se cedi izcedek. Pri breskvah se na sadežu pojavi odmrlo tkivo v obliki peg.

Značilno znamenje vseh bakterioz, izcedek, se izloča tudi pri bakterijskem raku aktinidij, ki je pri nas novost in so ga za zdaj zasledili le na Primorskem. Po sedanjih izkušnjah napreduje hitro. Začne se s suhim tkivom na listih, poganjkih, podobno kot pri drugih bakterijskih boleznih pa se iz rdečkastih ulek­njenih mest na lubju začne izločati obilen izcedek. Obolele rastline moramo po Žežlinovih besedah čim hitreje odstraniti in zažgati. Tudi širitev drugih bakterijskih bolezni v nasadu bomo omejili, če jih odstranimo iz sadovnjaka, navsezadnje smo to po predpisih tudi dolžni storiti. Naše prizadevanje pa je lahko zaman, če pri sosedu bolezni ne prepoznajo ali se zanjo ne zmenijo.

Fitoplazmatske bolezni

»Najbolj problematične bolezni so tiste, ki jih povzročajo fitoplazme (posebna skupina bakterij). Njihova skupna lastnost je, da se prenašajo z bolšicami, zato jih je skoraj nemogoče omejiti. Pritisk okuženih insektov iz narave je po sogovornikovih besedah izredno močan, poleg tega proti njim skoraj ni registriranih zaščitnih sredstev. Dodatna težava je, da so gostitelji fitoplazme tudi rast­line v naravi, s tisto, ki je zelo nevarna koščičarjem, je npr. okužen črni trn.

Med fitoplazmatske bolezni pečkarjev sodita metličavost jablan in propadanje hrušk. Pri prvi poganjki niso običajnega videza, ampak iz spečih brstov vedno znova poganjajo novi poganjki, zaradi česar je vejica kmalu videti kot brezova metla. Plodovi so drobni in neokusni. Pri smrti hrušk listi rdečijo, pridelek je čedalje slabši. Po vsej Sloveniji je velik problem leptonekroza koščičarjev (v strokovni literaturi pogosto zasledimo kratico ESFY), zaradi katere se drevesa v nekaj letih posušijo. Zlasti je nevarna breskvam. »V poznopoletnem času jo denimo spoznamo po bledikavosti dreves, listi se začnejo zvijati od listne žile navzgor in pordečijo. Simptomov na listih ne smemo zamenjati za breskovo kodravost – ta se namreč pojavlja samo spomladi,« opozori sogovornik. Leptonekrozo prenašajo češpljeve bolšice, do štiri milimetre velike žuželke, ki prezimijo na gozdnatih območjih na iglavcih.

S fitoplazmami okužena drevesa ne propadejo v enem letu, lahko hirajo tudi štiri ali pet let, vendar jim ni pomoči. Takoj ko se o bolezni prepričamo, jih je priporočljivo odstraniti. Za povrhu je velika verjetnost, da so že okužena bližnja drevesa, čeprav so še brez simptomov. Obstaja namreč tudi prikrita oblika bolezni, pri kateri je drevo prav tako vir okužbe.

Šarka pri koščičarjih

S šarko, ki jo povzroča virus, tega pa prenašajo listne uši, so bile pri nas pred desetletji najprej okužene češplje in slive, širi pa se tudi v nasadih marelic in breskev. Bolezen, za katero zasledimo tudi ime virus PPV, lahko predvsem pri slivah in češpljah opazimo že zgodaj spomladi kot razbarvane kolobarje na listih. Plodovi včasih predčasno odpadejo, pri nekaterih sortah se to zgodi, tik preden začnejo zoreti. Tisti, ki dozorijo, postanejo nekako gumijasti, deformirani, stisnjeni, pogosto tudi smolasti. So skoraj neužitni, brez arome. »Žlahtnitelji so denimo razvili sorto slive stanley, ki je na bolezen tolerantna in rodi dobre plodove, tudi če je okužena. Dobra je za uživanje, ker pa je precej nearomatična, je npr. za žganje čisto neuporabna,« pravi sogovornik.

Pri šarki je pogostost simptomov lahko odvisna od koncentracije virusa v rastlini. Pri breskvah in nektarinah šarko spoznamo po kolobarjih na površini plodov, pri marelicah pa po okroglih marogah na koščicah. Te opazimo tudi pri tolerantnih sortah marelic, ki rodijo dobre plodove. So zanesljivo znamenje okužbe. Kaj narediti z obolelim drevesom? Tista, ki leto za letom predčasno odvržejo plodove, odstranimo, zavedati pa se moramo, da so tudi tolerantne sorte v našem sadovnjaku kljub dobremu pridelku vir okužbe, opozori sogovornik. Pomembno je obvladovanje listnih uši.

Součinkovanje bolezni

V slabo oskrbovanih sadovnjakih lahko težave povzroča tudi součinkovanje glivičnih bolezni, denimo rakastih razjed drevesa, na katere se naselijo še bakterije. Znamenje raka so predvsem razjede lubja na deblu in vejah, ki so idealno mesto za prezimitev bakterij. Če so rane velike, se lahko posušijo cele ogrodne veje. Če drevo izloča smolo, je to gotovo znamenje, da je bolno. Drevesa je treba redno pregledovati, rane očistiti z nožem do zdravega tkiva in rezno ploskev premazati s fungicidno smolo, še bolje razkužiti s koncentrirano raztopino bakrovega pripravka, ki naredi film. »Vstopna mesta za vse bolezni so vsa ranjena mesta, tudi zaradi odlomljenih vej ali pokanja lubja pri pregnojenih drevesih, ki se dogaja po deževju. Vsa treba oskrbeti na enak način,« opozori Ivan Žežlina. Pomembno je, da to delamo v suhem vremenu, odžagane veje pa je priporočljivo odnesti iz sadovnjaka in skuriti.

Kako odstranimo bolno drevo

Za odstranitev bolnega drevesa ne zadostuje, da ga požagamo, temveč je dobro štor premazati s totalnim herbicidom (npr. na osnovi glifosata). Preprečil bo odganjanje koreninskih poganjkov iz zemlje, rastlina pa bo v enem letu povsem propadla. Če želimo na isto mesto posaditi drugo drevo, ostanke izkopljemo s koreninami vred in izberemo drugo sadno vrsto (npr. jablano s hruško, slivo itd.), drugače bo nova sadika slabo rasla. Upoštevanje te naravne zakonitosti je priporočljivo vedno, ne le po odstranitvi bolnih dreves.

Kako do diagnoze

»Da katerekoli bolezni ne bi že s sadikami zanesli v sadovnjak, sadimo zgolj fitosanitarno pregledane, o čemer priča oznaka na deklaraciji. Takšne so vse iz domačih drevesnic in uradno k nam uvožene, medtem ko lahko tvegamo, če sami uvozimo necertificirane sadike ali cepimo nepreverjene cepiče ali podlage. Najslabše, kar v domačem sadovnjaku naredimo, je, da potem ko drevo posadimo, nanj pozabimo. Zmotno je prepričanje, da ekološko ali sonaravno sadjarstvo pomeni, da drevo ne potrebuje nikakršne oskrbe, od zalivanja, gnojenja in pregledovanja naprej ... Pri zaščiti si lahko tudi ljubitelji pomagajo z javnimi objavami kmetijskosvetovalnih služb, ki spremljajo nevarnosti za izbruh bolezni, selitve prenašalcev ter svetujejo ukrepanje. V pomoč jim bodo spletne strani fito-info.si in posameznih Kmetijsko-gozdarskih zavodov (KGZ), kjer jim bodo pri opredeljevanju težave v pomoč fotografije in opisi, poleg tega smo pri zavodih vedno pripravljeni svetovati,« pravi Ivan Žežlina.