Dišavnice so glede na življenjsko dobo enoletne, dvoletne in trajne. Enoletne (bazilika, boreč, koriander, kumina, janež, koper...) moramo vsako pomlad znova posejati, saj zime pri nas ne preživijo. Dvoletne dišavnice (peteršilj), zimo preživijo na prostem in v naslednjem letu oblikujejo cvetove in semena. Nato se njihov življenjski cikel zaključi. Enoletne in dvoletne dišavnice sejemo in presajamo spomladi.
Trajne dišavnice preživijo zimo na prostem. Večji del nadzemnega dela pri večini odmre in zgodaj spomladi znova odžene. Med trajne dišavnice prištevamo drobnjak, luštrek, ožepek, meliso, meto, pehtran, rožmarin, sivko, timijan, žajbelj …
Meta in melisa imata zelo bujno rast. Razraščata se s podzemnimi poganjki in hitro ju boste imeli vsepovsod po vrtu. Zato ju raje posadite v večji lonec, ki ga vkopljete v gredo, ali pa ga preprosto postavite poleg grede.
Trajne dišavnice razmnožujemo s sadikami, ki so vzgojene z deljenjem korenin, deljenjem rastlin, s potaknjenci ali z grebeničenjem. V specializiranih dobro založenih vrtnarijah najdemo tudi jeseni širok nabor dišavnic v lončkih.
Večina dišavnic potrebuje toploto in svetlobo. Izjema sta meta in melisa, ki odlično uspevata tudi v delni senci. Tla naj bodo bogata s humusom in dobro odcedna. Gnojenju z večjim odmerkom dušikovih gnojil, še posebej ob jesenskem sajenju, pa se raje izognemo. V revnejši prsti bodo sicer dišavnice rasle počasneje, vendar bodo ravno zato razvile dosti več učinkovin kot v tleh, bogatih z dušikom. Tudi okus in vonj bosta veliko intenzivnejša.
Sadiko pred presajanjem dobro zalijemo. Koreninsko grudo previdno narahlo raztrgamo, da se rastlina laže uraste. Rastlino posadimo tako globoko, kot je rasla v lončku. Ne gnojimo. Po presajanju dobro zalijemo.
Presajamo vedno v času padajočih luninih lokov. Takrat sile močneje pritekajo v spodnje dele rastlin, korenine se zato oblikujejo hitreje in bolje. V luninem setvenem koledarju je to obdobje označeno kot čas za presajanje.
Vonj, ki ga oddajajo dišavnice, polne eteričnih olj, bo bližnje vrtnine varoval pred škodljivci in boleznimi, izločki korenin pa lahko celo vplivajo na izboljšanje okusa.
Pri izbiri prostora na gredah pazimo, katere zelenjadnice bodo rasle z njimi. Ker z zelenjavo kolobarimo – posevek prestavljamo po gredah–, trajne dišavnice pa ostanejo na istem mestu več let, bo ob njih vsako leto rasla druga zelenjava. Večina se ujema z vsemi, z enimi malo bolj. So pa tudi take, ki se bodo v rasti ovirale.
Drobnjaka ne sadimo ob bob, čebulo, česen, fižol, grah, jajčevce, krompir, por, šparglje. Luštrek ne sme rasti ob sladkem komarčku in zeleni, majaron ob čebuli, česnu, poru in kumarah, ožepek ob črni redkvi in redkvici, šetraj ob redkvi, sivka ob peteršilju, redkvici in solati, rožmarin, timijan in žajbelj pa ob bučah, bučkah in kumarah.
Če sadimo več dišavnic skupaj, moramo paziti tudi na njihovo medsebojno delovanje. Skupaj ne sadimo drobnjaka in majarona, krebuljice in vinske rutice, pehtrana in vinske rutice, pelina in žajblja ter rožmarina in žajblja.
Večino dišavnic pred zimo porežemo, saj si želimo pripraviti čim več shrankov za zimo. Režemo 10 cm nad tlemi. Suhi poganjki, ki ostanejo na rastlini, sami po sebi služijo kot zaščita pred mrazom. V hudi zimi jih lahko pokrijemo z listjem, smrekovimi vejami, slamo ali vrtnarsko kopreno.
Rožmarin velikokrat slabše prezimi na prostem. Zato mu namenimo zavetno in toplo lego. Lahko pa ga pa jeseni izkopljemo in presadimo v lonec, ki ga čez zimo postavimo v svetel in hladen prostor. Prezimno trdnejši sta sorti ´Blue Winter´ in ´Arp´.
Spomladi posušene lanske poganjke odrežemo čim niže in pazimo, da ne poškodujemo mladih, ki v tem času že začnejo odganjati. Takrat tudi pognojimo s tekočim gnojilom.
Ob lepih dnevih narežemo čim več dišavnic in jih shranimo za zimo. Nabiramo ob sončnih in toplih dneh, sedaj v jesenskem času najbolje opoldne, ko rastline več niso vlažne. Nabrane poganjke povežemo v majhne šopke in jih, obrnjene navzdol, obesimo v senčen in zračen prostor. Sušimo jih lahko tudi položene na papir v senčnem in zračnem prostoru. Ko listi postanejo šumeči in se pod prsti z lahkoto zdrobijo, so posušeni. Posušene dele rastlin shranimo v temnih steklenih kozarcih ter papirnatih ali bombažnih vrečkah, vedno v suhem in temnem prostoru.
Dišavnice lahko uporabimo tudi za izdelavo aromatičnih kisov, olj ali pa iz njih pripravimo tinkture.
Za dišavnice velja, da jih za shranjevanje pobiramo ob dnevih za cvet ali plod. Kadar pobiramo dišavnice za takojšnjo uporabo, jih naberemo sproti, ne glede na ugoden čas.