Meta ima rada vlago

Meta ni melisa

Uporaba obeh blagodejnih zelišč ima častitljivo tradicijo in je celo krojila življenje bogov, a že njuni listi se po videzu precej razlikujejo. Melisini so tanjši kot metini, razbrazdani so z listnimi žilami, po vrhu malce dlakasti in na robovih bolj nazobčani. Glavni razpoznavni znak melise je, da intenzivno dišijo po limoni, meta po mentolu, le pri limonski meti menda zaznamo malce vonja po limoni.

PREBERITE ŠE: KAKO OBVLADATI METO NA VRTU

Tudi cvetita drugače, meta pretežno s strnjenimi vijoličastimi socvetji na koncu poganjkov, medtem ko ima melisa v zgornjih zalistjih bele cvetke. Se pa zaradi oblike posamičnih cvetov obe uvrščata v široko botanično družino ustnatic, v kateri so tudi mnoga od nam domača zelišča: origano, žajbelj, šetraj, timijan, bazilika in rožmarin.

Čeprav je odporno trajno zelišče, je meta veliko bolj občutljiva na sušo, medtem ko melisa, ki je trajna sredozemska rastlina, uspeva z manj vlage. V nadaljevanju si bomo ogledali lastnosti mete, najpogostejše vrste in to, kako jo gojiti, da bomo čim dalj v sezoni nabirali osvežilne liste.

Gojenje

Meti najbolj prijajo srednje težka, humusna, odcedna tla, ki pa se vseeno ne smejo presušiti, saj ljubi vlago. Čeprav ima rada tudi sonce, se tla na sončni gredici poleti hitro presušijo, zato jo raje posadimo v delno senco, na primer ob severno steno hiše, ali pa tla okoli nje zastremo s suho travo ali čim podobnim. Redno zalivanje je še toliko bolj pomembno, če meto sadimo v lončke.

Sajenje v posode, ki jih vkopljemo na gredo, je pogosto tudi na vrtovih, saj ima meta izrazito »osvajalske« vodoravne korenine, iz katerih v okolici kmalu odženejo nove rastline. Korenine lahko v zemlji omejimo tudi s kamnito ali leseno prepreko.

Mete na vrtu ne gnojimo, tisto v lončkih včasih zalijemo z majhno količino tekočega gnojila.

Odganja komarje in škodljivce

Meto v okrasnem vrtu sadimo v bližino kotička, kjer radi čez dan ali zvečer posedamo in si ne želimo komarjev, na zelenjavnih gredicah pa  v bližino rastlin, ki jih pogosto napadajo uši in bolhači. Njen vonj odganja mravlje, menda tudi miši in podgane.

Nabiranje

Meto nabiramo zgodaj dopoldne, ko se posuši jutranja rosa. Režemo zgornji del poganjkov, saj s tem spodbudimo obraščanje. Za zimske mesece meto posušimo, tako da vejice obesimo v zračen prostor, nato pa posušene lističe posmukamo in shranimo v temni posodi. Sveže lističe lahko tudi zamrznemo.

Težave

Če poganjki mete postanejo razpotegnjeni in plešasti, jih lahko več kot do polovice porežemo, da bodo znova odgnali. Težave z rjo v obliki rjastih pikic na spodnji strani listov pa obvladujemo tako, da zalivamo le tla ob rastlini, da pustimo, da se ta med zalivanji povsem posušijo, predvsem pa s tem, da ne prijemamo in režemo mokrih poganjkov.

Razmnoževanje

Različne vrste in sorte mete se med seboj zelo rade križajo, zato s setvijo nabranega semena ne bomo dobili rastline z enakimi lastnostmi, kot je ta, s katere smo ga nabrali.  Pri nekaterih vrstah, npr. poprovi meti,  je seme sterilno. Najbolj hvaležen način je zatorej vegetativno razmnoževanje s potaknjenci odrezanih poganjkov ali z oddelitvijo dela korenine. To odkopljemo in odrežemo del ter jo zakopljemo drugam. Pri meti res ni bojazni, da ne bi odgnala!

Nešteto različic mete

Aroma različnih vrst mete se razlikuje, pri nekaterih je zelo izrazit vonj mentola, pri nekaterih naj bi (z več ali manj domišljije) spominjal na jabolka, jagode, ananas, čokolado in še kaj.

Mnoge različice od 600 vrst mete, ki rastejo po svetu, so nastale z naravnim križanjem, v zadnjem času pa so veliko hibridov s križanjem vzgojili žlahtnitelji, ki na trg kar naprej pošiljajo nove z »osupljivimi« aromami. Medtem ko so pri nekaterih vrstah listi zeleni, imajo pri drugih rdečkaste žile in stebelca ali pa dobijo rdečkasti nadih celi listi. Cvetovi so vijolični, rožnati in pri nekaterih vrstah beli.

Pri nas v naravi najpogosteje rastejo dolgolistna meta (Mentha longifolia), močvirska ali vodna meta (Mentha aquatica) in poprova meta (Mentha x piperita), ki ima največ mentolove arome, socvetja pa se pri njej razvijejo »v več nadstropjih« ob listnih pazduhah, ne le čisto na koncu poganjkov. Nastala je kot križanec med močvirsko meto in klasasto meto (Mentha spicata), ki je poznana tudi kot maroška meta in ima liste malo podobne melisi. Maroška meta ima bolj sladkast okus.

Mete z aromo različnih sadežev, čokolade in podobno so večinoma različice zgoraj naštetih vrst in imajo še sortno ime.

Omenimo še korziško meto (Mentha requienii), ki raste na Korziki in Sardiniji, s poleglo rastjo in drobcenimi listki, ki jo lahko posadimo za prekrivanje površin med tlakovci. Ko hodimo po njej, zelo lepo diši.