Organska gnojila: Najboljša sta kompost in gnoj

Mineralna in organska gnojila

Mineralna, umetna, lahko topna gnojila res priskrbijo potrebna hranila za naše rastline, vendar dolgoročno ničesar ne prispevajo k ohranitvi kakovostne strukture zemlje. Mineralna gnojila uporabimo le, če analiza zemlje pokaže pomanjkanje katerega izmed hranil.

Na vrtu torej uporabljamo organska gnojila. Organske snovi v tleh je le tri do pet odstotkov, a brez nje so v zemlji velike težave. Hranila se izpirajo, hitro nastopi suša, saj se vodne molekule nimajo kje zadržati, zemlja se zbija in seseda po vsakih močnejših padavinah. Nekaj takega vidimo na številnih več­jih njivah po Italiji, Franciji, žal včasih tudi pri nas. Po vsakem dežju na zemlji stoji voda, takoj za tem pa globoko razpoka. Rastline v takšnih tleh nimajo ugodnih razmer za rast in razvoj, tega pa si na svojem vrtu nikakor ne želimo.

Organska gnojila niso samo gnoj in kompost

Osnovno načelo ekološke pridelave je, da gnojimo tla, ne rastline. Zdrava, humozna prst potem čez leto skupaj z mikrobi nahrani naše rastline. Gojimo samo z organskimi gnojili. Mnogi pod tem pojmom poznajo samo gnoj in kompost. Res je, da sta to še vedno najpogosteje uporabljani organski gnojili, nista pa edini.

Organska gnojila so lahko tudi rastline, ki jih namerno posejemo in potem zadelamo v zemljo, rečemo jim rastline za zeleni podor. Rastline lahko tudi namakamo določen čas v vodi in tako pridobimo močna tekoča organska gnojila. Z rastlinami, tako zelenimi kot posušenimi, tla tudi zastiramo, pozneje pa jih zadelamo v tla in jih s tem obogatimo. Seveda pri gnojenju z rastlinami ne smemo pozabiti na metuljnice. Z njimi prav na poseben način obogatimo tla, prerahljamo povoženo, pohojeno zemljo in jih seveda pognojimo. Zelo uporabno organsko gnojilo je tudi pepel.

Novejšega datuma je gnojenje z ovčjo volno. Čeprav je to res novost, lahko v tujini že kupimo organska gnojila, pelete, iz ovčje volne.

Če nobeno izmed zgoraj omenjenih gnojil ne ustreza, potem je v trgovinah na voljo veliko drugih organskih gnojil. Navadno so v obliki peletov, zato jim mnogi na kratko rečejo briketi.

Gnojenje z gnojem

Poleg hlevskega gnoja seveda lahko uporabljamo tudi gnoj drugih domačih živali. Upoštevati je treba le, da imajo nekoliko drugačen sestav hranil. Uporabimo zgolj odležan gnoj, to pomeni, da ni več topel. Vendar odležan hlevski gnoj ni enako kot kompostiran gnoj, to moram napisati. Kompostirani gnoj je že prešel fazo, ko mikroorganizmi potrebujejo dušik za razkroj in ima v bistvu lastnosti komposta. Odležan gnoj pa ima še vedno značilen vonj, v njem ločimo nastilj od blata živali.

Gnojimo vedno jeseni, saj v začetku delovanja mikroorganizmi potrebujejo dušik. Zato se lahko zgodi, da pri spomladanskem gnojenju dušik rastlinam celo jemljejo. Poleg tega gnoj lahko požge mlade koreninice rastlin, saj še ni povsem predelan. Za njegovo uporabo je za letošnjo sezono že prepozno.

Pri jesenskem gnojenju priporočam, da se ga lotimo nekoliko prej, kakor smo se navadili v zadnjih letih. Novembra je že pozno, saj je za začetek preperevanja gnoja potrebna tudi toplota, te pa jeseni ni. Bolje bi bilo gnojiti že nekje v sredini oktobra. Da bo gnoj res hitro in učinkovito prepereval, ne pa gnil, ga v zem­ljo ne smemo zadelati pregloboko, le tanko plast zemlje nasujemo nanj. Nikakor pa ga čez zimo ne pustimo na zemlji, saj hranila izhlapevajo in onesnažujejo ozračje.

Vse rastline ne marajo gnojenja z gnojem, nekaterim celo škodi. Gnoj naredi več škode kot koristi, če z njim gnojimo metuljnice, med katerimi so tudi vrtne stročnice. Prav tako zelo škodi vsem čebulnicam, mogoče je izjema por, ki ne prezimuje. Pa še tega raje ne sadite tja, kjer se je z gnojem gnojilo v tekočem letu. Prav tako imajo lahko težave vse korenovke in gomoljnice, koreni se nepravilno oblikujejo, so kosmati, razvejeni, gnijejo, tudi koreninske uši so lahko posledica gnojenja z gnojem. Pogosto je krajše tudi skladiščenje. Izjema je zelena, vendar bi jo sama vseeno raje sadila na gredico, ki je bila z gnojem gnojena v preteklem letu. Gnojenja z gnojem ne prenesejo tudi zelišča, pač pa so zanj hvaležne tako rekoč vse kapusnice, bučnice in razhudniki z izjemo krompirja. Pri krompirju je treba biti pozoren. Preveč gnojenja lahko pomeni krastavost, votlost gomoljev, zato ne smemo pretiravati. Sladko koruzo in blitvo sadimo na gredice, ki smo jih gnojili v tekočem letu, korenčnice in gomoljnice, tudi radič, endivijo in zeleno pa na tiste, ki so bile gnojene v preteklem letu, posebno če so na vrtu že težave s koreninskimi ušmi.

Gnojenje z gnojem pomeni, da imajo rastline hranila na razpolago najmanj tri leta, trajni humus pa ostane v tleh, jih rahlja, zadržuje hranila in tudi vlago še dlje časa. Ravno zato je nujno, da pri gnojenju ne pretiravamo. Hlevskega (govejega) gnoja damo največ 2,5 l/m2 zgoraj zapisanim požrešnicam. Vsako leto torej ne pognojimo celotnega vrta, ampak samo del, najbolje tretjino. Naslednje leto pride na vrsto drugi del in pri triletnem kolobarju nazadnje tisti, ki ni bil gnojen že dve leti.

Kompost

Kompost je zagotovo najboljše gnojilo za vrt, saj so mikroorganizmi v njem tisti, ki ga razkrojijo do rastlinam dostopnih hranil. Vendar je treba vedeti, da kompostni kup na vrtu ni smetišče za organske ostanke. Organska masa v kompostu mora, tako kot gnoj, razpadati, ne gniti. To pomeni, da mora biti zračna, ne smemo nalagati previsoko, posamezne plasti, ki jih zlagamo na kup, ne smejo biti predebele. Kompostni kup mora biti v senci, saj sončni žarki uničujejo mikroorganizme, ki spreminjajo organsko maso v kompost. Prav tako vanj ne sme zatekati voda, zato ga pokrijemo tako, da zagotovimo kroženje zraka. Najboljša prekrivka je smrečje, koruznica, trstika, ki jo naložimo tako, da je na sredini rahlo privzdignjena in nagnjena k robovom kupa. Tako zagotovimo odtekanje večjih količin vode ob dežju. Kompostni kup je treba zračiti in ga poleti večkrat prerahljati. Če je poletje zelo suho in vroče, ga občasno zalijemo. Le tako bomo imeli jeseni dobro, rahlo gnojilo za vrt.

Tudi kompost je organsko gnojilo, vendar lahko z njim gnojimo tako rekoč vse zelen­jadnice in tudi zelišča. Samo količina za posamezne vrtnine je različna. Kapusnicam, plodovkam, sladki koruzi, krompirju, blitvi, rdeči pesi ga damo od 5 do 7 l/m2 oziroma 3 kg/m2, za druge korenovke, endivijo, radič, solato, por zadošča 3 do 5 l/m2 (2 kg) in za druge vrtnine od 1 do 2 l/m2 (1 kg). Mlademu sadnemu drevju ga lahko damo od 5 do 7 l/m2, starejšemu in zelenici pa od 3 do 5 l/m2. Tudi cvetlične grede in zelišča lahko gnojimo s kompostom, uporabimo ga od 3 do 5 l/m2. Kompost zadelamo, pomešamo z vrtno zemljo. Gnojimo pa lahko spomladi in jeseni. Koreninski sistem trajnic, zelišč in okrasnih rastlin že jeseni zavarujemo z njim pred zimo, spomladi pa ga vkopljemo v zgornjo plast zemlje.

Rastline kot gnojilo

Rastline kot gnojilo uporabljamo na različne načine. Najbolj preprosto je, da jih posejemo in po določenem času, ko naredijo dovolj listne mase, zadelamo v tla. Tak način imenujemo zeleno gnojenje. Zanj uporabljamo številne rastline, njihova glavna prednost je ta, da rastejo hitro, seme pa ne sme biti predrago. Tudi te rastline moramo upoštevati kot člen v kolobarjenju na vrtu. Če sejemo deteljo, nokoto, inkarnatko ali lucerno, na isto mesto ne sejemo fižola, graha … vsaj tri leta. Metuljnice obogatijo tla z dušikom, zato za njimi sadimo kapusnice ali plodovke. Odlične za rahljanje tal so prezimne križ­nice, kot so ogrščice, ali neprezimne, kot je bela gorjušica. Vendar na gredice, na katere smo jih sejali, vsaj tri leta ne sadimo kapusnic (zelje, cvetača …) in križnic (repa, koleraba, redkev). Facelija nima sorodnikov med vrtninami, vendar ni dobro, da cveti na vrtu prezgodaj poleti. Njena modra barva namreč privabi tripse in pršice. V drugi polovici poletja je odlična uporabna rastlina tudi ajda, ki pa je ne pustimo semeniti. Za zeleno gnojenje lahko uporabimo še grašice, lupino in še kakšno rastlino bi našli v tujini.

Če pokosimo zelene rastline in z njimi neposredno obdamo vrtnine, tudi pognojimo. V rastlinskih sokovih so seveda tudi hranila, ki jih rastline še niso vgradile in so neposredna hrana za vrtnine. Paziti je treba le, da zelena zastirka ne gnije na gredi.

Metuljnice kot predposevek pustijo za sabo veliko dušika, količina je odvisna tudi od tega, kako dolgo so bile na vrtu, ali smo listno maso puščali kar na gredi ali smo jo nosili stran. Ne glede na to lahko računamo, da je za njimi v tleh ostalo nekaj hranil. Zato na gredice za njimi sadimo kapusnice ali plodovke, ki bodo ta hranila koristno izrabile. Tudi kot podposevek, se pravi kot skupni posevek, so stročnice in metuljnice gnojila za svoje sosede. Tako sejemo deteljo in buče, pa deteljo in žita skupaj, nizki stročji fižol ali grah med vrste kapusnic, bob med vrste krompirja in podobno. Hranila večinoma za sabo puščajo vse rastline, zato naj vas ne bo strah, da gnojite premalo. Ravno nasprotno, veliko večkrat pretiravamo.

Rastline tudi namakamo v vodo in z njo poleti zalivamo ter tako dognojujemo vrtnine. Najbolj znana je kopriva, ta vsebuje veliko dušika, pa tudi kalij, fosfor, kalcij in žveplo, zato gnojenje hkrati krepi rastline. Velike porabnike kalija gnojimo tudi s prevrelko iz gabeza. Najboljša pa je mešanica obeh. Namakamo tudi regrat, križnice, čebulnice, rman in druga divja zelišča. Osnovni recept je, da namočimo kilogram listne mase v 10 litrov vode in pustimo tri tedne. Vmes redno, vsak dan, premešamo. Odcedimo, razredčimo 1:5 in zalijemo vrtne rastline.

Kupljena organska gnojila

So nadomestilo gnojenju z gnojem ali kompostom. Njihova prednost je predvsem lažja uporaba, odmerjanje in odsotnost plevelnega semena. Vendar dajejo hranila rastlinam samo eno leto in vsebujejo premalo trajnih organskih ostankov, da bi zemljo tudi rahljale, zadrževale vodo in hranila. Zato svetujem, da uporabo kupljenih organskih gnojil redno kombiniramo tudi z rastlinami za zeleni podor ali kompostom. Uporabljamo jih natančno po navodilih, saj so na njih napisane količine zelo visoke. Sama bi na vrtovih uporabljala manjšo količino, kot je priporočena.

Z njimi gnojimo spomladi in jeseni. Osebno se mi zdi boljša spomladanska uporaba. Organskih gnojil je torej dovolj in vsak lahko najde primerno. Uporaba lahko topnih, mineralnih gnojil je na vrtu povsem nepotrebna, razen v izjemnih primerih.