Rez: iz sadjarske prakse

Temeljna načela spomladanske rezi smo prikazali v prispevku Abeceda ni zahtevna, spodnje fotografije in opisi pa jih še dopolnjujejo. V njih se ustavljamo tudi ob pojavih na drevju, pri katerih vrtičkarji ne vedo, kako in ali sploh ukrepati.

1. Kakovostna sadika: na fotografiji je sadika sadnega drevesa z lepo razvitim koreninskim sistemom: ta nima le razvejenih in močnih glavnih, temveč tudi obilico lasastih korenin, s katerimi bo lahko sadika takoj po sajenju srkala vodo s hranilnimi snovmi. Koreninski sistem bomo ob sajenju odrezali na dolžino sadjarskih škarij. Gornja sadika ima tudi veliko predčasnih poganjkov (vejic); če se njihova višina sklada z našimi željami o višini debla, bomo najlepše z upogibanjem oblikovali v ogrodne veje.

2. Vzgojna rez v drugem letu: lani zrasle stranske poganjke smo že med rastno dobo upognili s privezovanjem. Pri tem drevescu smo njihovo izraščanje spodbudili tako, da smo sadiko v obliki ravne šibe odrezali 20 cm nad mestom, kjer smo si želeli ogrodne vejice. Poleg stranskih poganjkov je lani pognal tudi nov vrh. In kaj naredimo letos? Ohranimo od 4 do 6 najlepših poganjkov, enakomerno razporejenih okrog debla, in jih prikrajšamo za tretjino, da se bodo obrasli z mladimi poganjki v obliki ribje kosti. Nov vrh, ki je pognal lani, prirežemo 20 cm nad mestom, kjer želimo ustvariti drugo etažo ogrodnih vej. Pri jablani na šibki podlagi je to od 60 do 80 cm nad prvo etažo ogrodnih vej, pri bujneje rastočih podlagah naj bo razdalja večja. Poganjki bodo zrasli letos.

3. Zvezdasto razporejeni poganjki: če še niso oleseneli, lahko njihovo smer malenkost preusmerimo pri upogibanju in privezovanju. Drugi del mehke sadjarske vrvice privežemo ob količek.

4. Poganjkov ne prikrajšujemo na sredi: ta način uporabimo le za bodoče ogrodne veje drevesa pri vzgojni rezi v prvih treh letih (glej točko 3).

5. Privezovanje sadike ob količek: na fotografiji je že odrezana enoletna sadika v obliki šibe, potem ko smo ji prirezali vrh. Ob količek jo privežemo s trajnim sadjarskim vezivom v obliki osmice, razdalja od količka naj bo od 6 do 7 cm, to je za eno širino sadjarskih škarij.

6. Višina cepljenega mesta: če sadiko natančno pogledamo, bomo opazili mesto, kjer je bila cepljena. Posadimo jo tako, da bo to mesto 20 cm nad tlemi; ponavadi je bila pravilno posajena že v drevesnici. Razliko v barvi na lubju bomo dobro opazili. Pri pregloboko posajeni sadiki bi se lahko zgodilo, da bi se zgornji del sadike osamosvojil, saj bi pognal v zemljo lastne korenine. S tem bi se lastnosti podlage izničile.

7. Zaprt kot poganjka: poganjek, ki z deblom tvori ostri (preveč zaprt) kot, ni zaželen. Porabil bo preveč hrane, ne bo se obraščal s cvetnimi brsti, poleg tega se bo zlahka zlomil pod obtežitvijo. Raje ga izrežemo na čep z namenom, da bi pod reznim mestom pognal bolj vodoraven poganjek.

8. Odprti kot poganjka: najbolj zaželeni poganjki so vodoravni, ki tvorijo odprti (skoraj pravi) kot. Rastejo počasi, redno rodijo in prenesejo veliko obtežitev (sneg, pridelek).

9. Zažagovanje nad spečim očesom: z njim lahko do začetka marca dosežemo, da na mestu, kjer nimamo ustreznega poganjka, ta zraste. Z žagico potegnemo nad spečim očesom do lesa. Tok hrane po žilnem kambiju, ki je pod lubjem, s tem prekinemo, speče oko dobi več hrane, zato tu požene nov poganjek.

10. Razpoka na lubju: nastane zato, ker se po hudih sušah deblo zakrči, ob intenzivnih padavinah, ki slede suši, in intenzivnem črpanju vode pa lubje poči. Priporočljivo je, da razpoko takoj, ko jo opazimo, poškropimo z bakrovim škropivom, saj jo s tem razkužimo. Večinoma se takšne rane lepo zarastejo. Če se ne, je pri starejšem drevesu posledica votlo deblo – toda, če je njegova stabilnost dobra, nam ga ni treba podreti.

11. Predebeli stranski poganjki: stranski poganjek, ki raste tako pokonci in je tako debel (če njegova debelina presega polovico debeline debla), izrežemo. Če na istem mestu želimo nov poganjek, uporabimo rez na prstan. Tak poganjek namreč porabi izredno veliko hrane, ki gre vsa v rast namesto za tvorbo cvetnih brstov.

12. Razbrazdano lubje: tako razpokanega lubja na sadnem drevesu, ki ga srečamo tudi na trti, nam ni treba čistiti. Če imamo voljo in čas, pa to lahko storimo, saj predstavlja skrivališče tako za škodljive kot za koristne insekte. Lišaji na lubju pa so znamenje čistega zraka. Vendar jih ne zamenjujmo z lesno gobo, ki jo opazimo na bolnih, propadajočih drevesih.

13. Čiščenje debla: vsako leto odstranimo vse poganjke, ki izraščajo iz debla pod prvo etažo vej, izrežemo pa tudi vse koreninske, iz zemlje štrleče poganjke. To naredimo tako, da potisnemo škarje celo nekoliko v zemljo. Nekatere sorte so bolj nagnjene k tvorbi koreninski poganjkov kot druge.

14. Ribja kost: ker so vodoravni poganjki bolj rodni (na njih se tvori največ kakovostnih cvetnih brstov), puščamo na ogrodni vejici le tiste, ki se na njej bočno vrstijo levo in desno, v razdalji od 10 do 15 cm.

15. Izrezovanje do osnove: poganjke izrežemo tako, da škarje položimo na vejico in poganjek izrežemo v celoti. Brez štrcljev. Te s posebnim namenom puščamo le pri breskvah (da bi se obrasli z mladikami).