Kako delujejo, smo se pogovarjali Igorjem Bahorjem iz Lončarskega centra Bahor iz Kanjega Dola pri Črnem Vrhu, kjer jih izdelujejo že dobro deset­letje. Vsi v družini so zelo povezani z naravo, imajo kmetijo, na kateri so se tudi sami srečali s težavo zadostnega zalivanja.

Primarni izvor namakanja z ollami, kot trebušastim keramičnim posodam z dolgim vratom pravijo na mnogih koncih sveta, ni povsem pojasnjen. Izpričano je bilo na Kitajskem pred štirimi tisočletji, poznale so ga starodavne civilizacije južnoameriške celine, v antičnem času tudi na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, od koder so ga Mavri prinesli na Pirenejski polotok, Španci pa z osvajanji v novi svet. Danes je namakanje nasadov s keramičnimi posodami v tleh cenjeno v deželah, ki trpijo pomanjkanje vode, in v permakulturi.

Igor Bahor in njegova žena Jana sta se z njim prvič srečala na Šrilanki, kjer pa keramične bučke niso bile zakopane v zemljo, temveč postavljene na tla v neposredno bližino mladih drevesc.

»Poroznost biskvitno žgane keramične posode namreč omogoča, da tam, kjer se ta dotika podlage, voda pronica v tla. Če je zakopana v zemljo, pa je hidracija precej bolj intenzivna in rastline razvijejo koreninski splet v neposredni bližini posode. Pri tem načinu se tla namakajo le v območju korenin. Ni namreč površinskega izhlapevanja vode in odtekanja po površini ali skozi razpoke v tleh mimo korenin.«

Pri biskvitnem žganju gre za enkrat pečeno keramiko, brez premazov. Po sogovornikovih besedah to tehnološko pomeni, da je posoda pečena pri ravno pravšnji temperaturi, da ohrani poroznost. Če bi žganje potekalo pri previsoki temperaturi, namreč ne bi več prepuščala vode, prenizke temperature pa bi bile razlog za razpadanje. Je pa treba namakalne bučke po koncu sezone, preden se temperature spustijo pod –5 °C, izkopati iz zemlje, očistiti korenin in shraniti pri temperaturi nad ničlo.

V Lončarskem centru Bahor izdelujejo namakalne bučke v dveh oblikah, vsako od njih pa v treh velikostih. Obe različici imata dolg raven vrat, le da ima plitva, kot ji pravijo, nekoliko sploščen trebuh, zaradi česar je primernejša za rastline, katerih koreninski splet je bolj pod površino, medtem ko je globoka v obliki prave krogle namenjena tistim z globokimi koreninami. Plitve držijo (glede na velikost) od 2 dl do 1,8 litra vode, globoke pa od 4 dl do 2,5 litra.

!!galerija!!

Največ za plodovke in urbano vrtnarjenje

»Ljudje jih največ uporabljajo za zelo žejne rastline, kot so paradižnik, kumare in druge plodovke, zelo primerne so tudi za vse oblike urbanega vrtnarjenja, kjer so rastline posajene v posode z malo zemlje, ki so pogosto izpostavljene hudi pripeki. Pri ollah se rastlina hidrira le v območju korenin, kjer je vedno vlažno, ne zalivamo pa denimo plevela na površju in tudi voda ne odteka ob robovih korita. Keramična bučka namreč odda skozi porozne stene le toliko vode, kolikor je rastline potrebujejo. Na to, kako pogosto jo je treba napolniti, poleg prostornine vplivajo vrsta rastlin, struktura tal in izpostavljenost soncu in vetru, izkušnja pa je pokazala, da najmanjša posoda v betonskem koritu zadostuje tudi za teden dni.«

Posoda namaka v območju treh premerov

Po Bahorjevih besedah je ključni podatek, da posoda hidrira korenine rastlin, ki so v območju trikratnika njenega radija. »Tako največja globoka bučka zadostuje za štiri paradižnike, ki jih okoli nje posadimo na priporočeni razdalji, po ženinih izkušnjah celo za šest sadik.« Priporočljivo je, da je vrat posode z vrha zaprt, predvsem zaradi živalic, ki bi lahko padle vanjo, pa tudi zaradi dodatnega izhlapevanja, pravi sogovornik. Namenske keramične pokrovčke so pri Bahorjevih zasnovali tudi s plovcem, ki omogoči, da brez odpiranja presodimo, kako nizko je gladina vode.