Skladiščenje krompirja

Na domači njivici smo letos pridelali veliko krompirja, saj cenimo domač pridelek. Vedno smo uporabljali sredstvo proti kaljenju krompirja, ki pa se v kmetijski lekarni ne dobi več. Kaj lahko naredimo, da bi preprečili hitro odganjanje, in kako se krompir najbolje skladišči?

Tone iz Škofje Loke

ODGOVOR STROKOVNJAKA:

Pri krompirju je zelo pomemben prostor, v katerem ga skladiščimo. Doma je za ta namen najprimernejša klet. Ta mora biti hladna, zračna vlažnost pa naj bo čim višja. Če je zrak v kleti presuh, bo krompir začel veneti. Zelo pomembno je tudi zračenje kleti. Temperatura naj bo čim bližje 6 °C. Če pa pade pod 4 °C, se škrob v gomoljih začne spreminjati v sladkor in postane sladek. Ta proces lahko tudi obrnemo, ker se bo na sobni temperaturi sladkor spet spremenil v škrob in bo krompir normalnega okusa.

Pri krompirju, ki ga nameravamo skladiščiti daljši čas, je pomembno, da odberemo najbolj zdrave gomolje, ki niso okuženi z boleznimi. Hranimo ga v temi, ker bo drugače na svetlobi hitro začel kliti. Vrhnjo plast pokrijemo s papirjem ali tkanino, da je zračno in krompir diha. Enak je postopek je pri shranjevanju v vrečah. V istem prostoru ne skladiščimo sadja, ker to izloča etilen, ki pospešuje zorenje. Krompir moramo redno pregledovati, saj se lahko pojavijo skladiščne bolezni ali pa se pokaže kakšna okužba, ki je bila prisotna na njivi in smo hitro ob ozimnico.

Prazne grede

Zadnja leta pomagam babici obdelovati vrt. Del gredic bova čez zimo pustili praznih. Ali so tla lahko kar prazna ali morava karkoli dodati, da bodo vrtnine prihodnje leto spet dobro rasle?

Eva iz Celja

ODGOVOR STROKOVNJAKA:

Priporočljivo je, da vrtna tla niso nikoli prazna. V mislih moramo imeti talne organizme, saj z njihovo pomočjo ohranjamo rodovitnost tal. Ti mikroorganizmi v zemlji iz organske snovi ustvarijo humus, s čimer skrbijo za rodovitno zemljo. Humus drugače izgubljamo z vetrno in vodno erozijo.

Pogosta napaka je, da pustimo zemljo prazno in golo. Tako mikroorganizmi ostanejo brez hrane in proces ohranjanja rodovitnosti se prekine ali močno zmanjša. Zelo preprosto in koristno je pustiti v zemlji korenine metuljnic (grah, fižol) in seveda dodati ekološko organsko gnojilo. Jeseni lahko na gredice posejemo zimske solatnice ali blitvo. Seme je kar poceni in lahko zasejemo veliko površino. Tudi če teh solatnic ne pojemo, njihova zelena masa postane odlično organsko gnojilo. Lahko pa posejemo ozimno žito (pšenica, rž, ječmen, pira), ki ga prihodnje leto pustimo dozoreti in potem ročno požanjemo, posušimo, zmeljemo in spečemo kruh iz dobesedno ročno pridelane domače moke. Morda vam bo ta namig všeč, drugače pa zelene dele žita prihodnje leto vdelamo v tla. Če se ne odločimo za setev ozimnega žita za t. i. zeleno gnojenje, tla samo zastremo z zastirko iz slame, miskanta ali pokošene trave …

Organsko gnojilo vsebuje dovolj dušika, da spodbudi delovanje mikroorganizmov, ki hitro razgradijo zastirko in druge organske ostanke v zemlji. Obenem pa smo založno dodali fosfor in kalij, ki bosta na voljo vrtninam naslednje leto. Ne pozabimo, da organska gnojila vsebujejo številna mikrohranila, ki izboljšajo prehrano vrtnin.

Sajenje česna

Po vseh trgovinah vidim, da prodajajo česen in čebulček že od začetka septembra. Ali je zdaj pravi čas za sajenje? Ali se že pri sajenju pognoji ali pozneje?

Marjan iz Kamnika

ODGOVOR STROKOVNJAKA:

Prodaja semenskega česna se resnično začne zelo zgodaj. Česen za dobro rast potrebuje veliko svetlobe, zato ga sadimo v jesenskem času po 15. oktobru in še v začetku novembra. Seveda odvisno od vremena in glede na kraj, v katerem živimo. Tako bo v kratkih dneh zime in zgodnje pomladi odgnal liste, ko se bodo dnevi začeli daljšati, pa se bodo oblikovali stroki.

Jeseni posajeni česen bo praviloma večji, ostrejšega okusa in lažje se bo lupil od tistega, ki ga posadimo zgodaj spomladi. Po drugi strani pa ima spomladanski drobnejše glavice z več stroki, ki se bolje shranjujejo v primerjavi z jesenskimi sortami. Če zamudimo s pobiranjem, hitro pride do težav: dan se začne krajšati in listi ter korenine začnejo spet odganjati, posledica pa je zmanjšanje suhe snovi v strokih. V nasprotju s splošnim prepričanjem, da ima česen skromne potrebe po vodi, moramo za enakomerno vlažnost tal poskrbeti predvsem ob saditvi, sicer bomo dobili maloštevilne stroke skromne teže. To pomeni, da ga jeseni redno zalivamo, da so tla vlažna, in se bo dobro ukoreninil.

Pazimo, da stroke ločimo od glavic šele tik pred sajenjem. V tleh naredimo jamico, če je zemlja rahla, in stroke preprosto potisnemo vanjo tako, da bo nad njimi od 2 do 3 cm prsti, in dobrih 10 cm narazen. Paziti moramo še, da so obrnjeni s priostrenim koncem navzgor. Pozorni smo na pravilen kolobar in dobre sosede. Tako česen sadimo na gredo, na kateri smo prej gojili kumare, rdečo peso, paradižnik, korenček in jagode. Ne sadimo ga na isto mesto, kjer so prej rasli fižol, grah, kapusnice in seveda druge čebulnice. Na te grede ga je priporočljivo saditi šele po štirih letih. Pri sajenju je gnojenje odvisno od tega, kaj je prej raslo tam in kako intenzivno je bilo gnojenje med letom. A rastlina potrebuje hranila za razvoj koreninskega sistema. Najbolje je uporabiti peletirano ekološko organsko gnojilo z dovolj kalija, ki je pomemben za razvoj korenin. Tako gnojilo potresemo okoli česna pred dežjem, ki ga je jeseni načeloma dovolj. Če pa dežja ni in česen redno zalivamo, potem dodamo v zalivalko tekoče organsko gnojilo iz morskih alg. Te namreč vsebujejo veliko naravnega kalija.