Gupiji: Mavrične in milijonske ribice

Na iskren pogovor o življenju v vodnem živ­ljenjskem okolju smo stopili do Nejca Bravničarja, biologa, ki je pri svojem raziskovalnem delu z lipani povsem v domačih soških vodah, vendar doma vseeno najde dovolj prostora in časa tudi za manjši akvarij z eksotiko. Zanimalo nas je, kaj o današnji veleprodaji vseh mogočih vrst rib meni nekdo, ki pri svojem delu skrbi za zdrav genski potencial domačih ribjih vrst. Udomačitev široke palete ribjih vrst v sebi skriva veliko znanja in truda. Z vidika genetike in biologije pa množična komercialna vzreja povzroča slabšanje odpornosti rib in njihovih prilagoditvenih zmožnosti. Torej tistih lastnosti, na katerih temelji preživetvena strategija vrst z velikim številom potomcev, kot so gupiji. Kako je to videti skozi oči biologa, nam pove Bravničar: »Populacije, ki jih vzgajamo za komercialne namene, so večinoma pridobljene iz majhnega nabora osebkov, kar pomeni križanje v sorodstvu in s tem padec genske raznolikosti. Poleg tega ekstravaganca, ki se išče s selekcijo, dodatno zmanjšuje gensko pestrost in povečuje ranljivost, kar nam otežuje vzrejo. Danes nas vsak akvarij na začetku zagotovo navduši, drugi vidik pa je vzdrževanje življenja in higiene v njem. Vsaka nepravilnost seveda povzroči pogin, kar je spet voda na mlin prodajalcev.«

Ribji poligloti

O gupijih preberemo, da so ena najbolj razširjenih rib v akvaristiki povsod po svetu, v angleščini jih imenujejo tudi mavrične ali milijonske ribice. Množičnost zagotavlja njihovo dokaj preprosto razmnoževanje, saj spadajo med tako imenovane živorodne ribe in ne odlagajo iker. Izležejo torej žive mladiče, zanimivost pri razmnoževanju je tudi ta, da enkrat oplojena samička moško seme shrani v sebi in ga lahko uporabi za prihodnja legla. Druga njihova lastnost v zajetnem opisu preproste oskrbe je nezahtevnost glede vodnega okolja in kemične sestave vode, saj mnoge tropske vrste rib zahtevajo mehko vodo, ki je v naših krajih zelo redko dostop­na. Gupiji prenašajo celo mešanico sladke in slane vode, čeprav so to praviloma sladkovodne ribe. Idealna temperatura zanje je med 22 in 25 ˚C, kratkotrajno pa bi preživeli tudi v vodi s 15 ˚C, kar je dokaj neobičajno za ribe, ki so v splošnem veliko bolj občutljive na nihanje temperature.

Gupiji kot naravna vrsta izvirajo iz severnih predelov Južne Amerike, zdaj je to globalno razširjena vrsta, ki ponekod prehaja že v invazijsko. Razlog ni samo akvaristika, naseljeni so bili tudi v naravne ekosisteme po svetu, predvsem zaradi uničevanja zarodkov komarjev in s tem omejevanja malarije. V znanstvene in raziskovalne namene jih uporabljajo v številnih bioloških študijah, zaradi hitrega razmnoževanja predvsem v evolucijskih in populacijskih. Nejca vprašamo, kaj biologijo konkretno zanima pri preučevanju takšnih ribic: »Na primer, za gupije je značilen spolni dimorfizem, torej da se samice očitno razlikujejo od samcev. Samci so manjši od njih, imajo pa bolj živobarvne in vpadljive vzorce. Privlačni samci drznih barv lažje dobijo samico, a kar je prednost pri razmnoževanju, je hiba pri zaščiti pred plenilci. Tudi pri gupijih moraš biti lep, da bi uspel, toda takšni hitreje končajo kot plen. Pri evolucijskih raziskavah torej opazujemo prilagoditvene mehanizme gupijev tako, da v ločene bazene postavimo različne plenilce in opazujemo populacijsko dinamiko in osebke, kako se prilagodijo.«

Iz romantike v naturalizem

Akvarij kot dekorativni košček tropskega življenja v naših stanovanjih je lahko umet­ni raj, v katerem lahko kaj hitro ustvarimo neživljenjske razmere. Ključni dejavniki so higiena ter rastje in alge, ki določajo vsebnost kisika, dušika in drugih organskih snovi v vodi. Seveda imamo zaradi tega v akvarijih vgrajene biološke filtre, s katerimi poskušamo vzpostaviti čim bolj stalne razmere, da je življenje v tako majhnem vodnem telesu sploh mogoče. Drugi vidik pa je razmnoževanje, ki je pri tej vrsti resnično plodno. Samica v normalnem okolju na leto ustvari tri generacije, v vsakem leglu lahko pričakujemo od 20 do 60 ribjih mladičev. Gupiji živijo približno dve leti, vendar je v naravnem okolju njihova življenjska doba zaradi plenilcev skrajšana na pol leta. Samčki dosežejo velikost od 1,5 do 3,5 centimetra, samičke pa od tri do šest centimetrov. Ker velike ribe vedno žrejo majhne, se gupiji v naravi lahko ohranjajo samo s tako izjemno reprodukcijo, pri Nejcu pa smo se naučili, da je akvarij z naravo bolj ali manj »skregan«: »Gupiji so miroljubna akvarijska vrsta, ki jo lahko kombiniramo z drugimi ribami, vendar ne smemo razviti preveč čustvenega odnosa do njih. Z rastlinjem in skrivališči v akvariju dosežemo dovolj 'intimnih' kotičkov za ribji zarod, da lahko iz dveh ribic v dveh mesecih dobimo celo družino. Da pa bi v akvarij vrgli različne ribe in imeli stalne vodne domače ljubljenčke, to je seveda lahkomiselno. Od lahkomiselnosti pa se da tudi dobro živeti, zato veliko akvarijev po začetni vnemi konča med šaro v garažah in kleteh. Ampak tako je pri mnogih stvareh in temu se moramo tudi mi prilagoditi.« Zdrava pamet je pogoj za zdrav akvarij, se lahko strinjamo z Nejcem Bravničarjem, ki sicer kot strokovnjak rešuje zdrav genski potencial naših avtohtonih vrst, ki smo ga z vstavljanjem tujih rib v naše vode in z lahkomiselnostjo že precej zapravili.