Ovčji koder – Schapendoes: kdor je skuštran, zlo ne misli

Z dolgo dlako, brki, brado in obrvmi, ki segajo čez oči, so videti prikup­no sproščeno neurejeni, seveda pa kot sodobni hišni psi potrebujejo redno nego in dodatno skrb za higieno. Pri schapendoesih zagotovo drži pravilo, da nas nepoznavanje (pasemskih) zakonitosti ne reši vsakodnevnih obveznosti do svojih štirinožcev.

Gre za manj znano pasmo ovčarskih in pastirskih psov, ki izvirajo iz severovzhodne nizozemske province Drenthe. Da so po izvoru iz te evropske države, pripisujemo še devetim drugim pasmam psov. Pse s teh ravninskih zelenih predelov so v preteklosti večinoma uporabljali za ovčarske, lovske in pastirske pse ter kot čuvaje. Če pomislimo, da so se njihove delovne navade razvijale ob čredah ovac, lahko zdaj te pasje skuštrance, ki so s svojo predanostjo delu pridobili izjemno samostojne in inteligentne vedenjske lastnosti, bolje razumemo. Že v izvoru imena schapen, ki v nizozemščini pomeni ovce, je opisana njihova prvotna namembnost, pripisujemo pa jim sorodstvo z drugimi pasmami po Evropi, kot so bradati škotski ovčar, puli, poljski nižinski ovčar, bobtail, briard, bergamski ovčar in staronemški ovčar (Schafspudel).

Malone izbrisani

Sorodne srednje velike ovčarske pse so imeli v preteklosti na številnih nizozemskih kmečkih posestvih, kjerkoli so bile ovce, ter pastirji, ki so potrebovali pomočnike pri zganjanju in usmerjanju ovac na paši. Življenjska stiska ter degradacija kmetijstva in gospodarstva med drugo svetovno vojno sta njihovo število dodobra zdesetkala in pasmi je grozilo izumrtje. Priznani nizozemski vzreditelj in kinolog P. M. C. Toepoel je kmalu po koncu vojne združil prizadevanja za njeno ohranitev. Tako je s somišljeniki že leta 1947 ustanovil podporno združenje vzrediteljev schapendoesov, ki je leta 1954 sestavilo prvi standard za pasmo ter jo registriralo na nacionalni ravni ter leta 1971 tudi na mednarodni. V zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja se je počasi razširila v druge evropske države, vendar nikoli ni dosegla množičnosti. Po letu 2000 je zelo uspešno zaživela v kinoloških krogih na drugi strani Atlantika, zdaj schapendoesi slovijo kot prisrčni in bistri družinski psi, ki so izjemno primerni za agility ter druge športne dis­cipline in veščine.

Veliki športni tovariši

To dokaj redko pasmo psov smo si ogledali pri družini Tratnik iz Žalca, kjer Mateja in Darko, skupaj s hčerama Meliso in Rebeko, že dvajset let uspešno vzrejata ovčarje. Samička ovčjega kodra Isabella je njihova nova pridobitev, ki so jo pripeljali iz Belgije. »Prvič smo predstavnico te pasme spoznali na mednarodni razstavi psov v Celju in navdušila sta nas njen značaj in videz. Pri nas je ta pasma zelo redka, zdaj je pri Kinološki zvezi Slovenije prijavljenih devet predstavnikov, največ pa jih seveda lahko najdemo v njihovi matični domovini, v skandinavskih državah ter v Nemčiji in Franciji. Bežna ljubezen z razstave ni ugasnila in začelo se je brskanje po internetu, hkrati pa je navdušenje vedno bolj naraščalo. Povezala sem se z vzrediteljico schapendosov iz Belgije in tako je k nam prišla Isabella les our Gentil, po domače Bella. Po treh letih se lahko zahvalim Nizozemcem, da so te skuštrance rešili pred izginotjem, ker so ohranili izjemnega družinskega psa, imenitnega človekovega spremljevalca in športnega tovariša,« pove Mateja.

Schapendoese uvrščamo med srednje velike pse, po izkušnjah Trat­nikovih so dovolj veliki, da so opazni, in ravno prav majhni, da gredo lahko z nami povsod. Psi v višini vihra dosežejo med 43 in 50 centimetrov in tehtajo do 25 kilogramov, psičke pa med 40 in 47 centimetrov ter tehtajo do 20 kilogramov. Kljub temu so to so zelo okretni in gibčni psi, s svojo dolgo dlako se zdijo večji, kot so v resnici. Za pasmo je značilna dokaj velika glava, ki pa jo optično povečajo še brki, brada ter dolge obrvi, ki segajo čez oči. Kožuh je po opisu iz standarda pasme lahko različne barve, med najbolj zaželenimi pa je kombinacija sive in črne.

Nega schapendoesov ni posebno zahtevna, upoštevajoč, da so to dolgodlaki psi, potrebujejo česanje enkrat na deset dni ter občasno kopanje. Dlaka je dolga, valovita, suha in se ne vozla, seveda če jo redno češemo.

Ljubitelji kuhinje

Kljub temu da so to srednje veliki psi, lahko dosežejo zavidljivo starost do 15 let. Za večje pasme je namreč znano, da praviloma ne živijo tako dolgo kot manjši psi. Bivajo lahko v stanovanjskem bloku ali hiši, pomembno je le, da so v stiku z družino in lastniki. Neskončno imajo radi otroke in igro z njimi. Mateja o vseh poznanih schapedoesih pove, da so zelo zanesljivi, do neznanih ljudi so lahko malce bolj zadržani, nikoli pa ni pri njih zaznati agresivnosti: »V njihovi naravi je, da so pogumni in predvsem razmišljajo s svojo glavo. Iz tega izvira pregovorna inteligentnost, hkrati pa so lahko trmasti, kakor da bi se borili za svoj prav. Schapendoesi so zelo živahni in družabni psi, ki so zelo radi v bližini lastnika in v središču dogajanja. Vedno so pripravljeni na nove lumparije, predvsem pa hočejo aktivno sodelovati pri vseh lastnikovih opravilih, naj bo pri prekopavanju vrta, odnašanju orodja, sesanju in lovljenju cevi, pometanju … Drugače si tudi sami najdejo delo, vendar nam njihovi podvigi ne bodo vedno všeč.«

Ker so to ovčarski psi, potrebujejo obilico dnevnega gibanja in sprehodov. Glede prehrane niso izbirčni, prej je treba paziti na pravilno velikost obroka, saj so pogosto požrešni. In kakor še povejo Tratnikovi, je ta njihova požrešnost lahko moteča, saj lahko z mize ali kuhinjskega pulta hitro neznano kam izgine naš obrok. Že pri mladičkih je treba paziti, da se ne navadijo prosjačenja pri mizi: »Če se bo naša Bella v drugem življenju reinkarnirala kot človek, bo zagotovo kuharica, saj nikoli ne manjka pri pripravi obedov. Zdaj smo se že navadili, da je kot šef kuhinje s svojim smrčkom vedno nekje tik pod pultom. Nas pa je hkrati naučila doslednega pospravljanja za seboj, ker če ni hrana v omari, se prej ko slej znajde v njenem gobčku. Polepša nam čisto vsak dan in upamo, da bo še dolgo tako.«