Lena Gregorčič skozi presunljivo, srčno pripoved in iskrene refleksije osvetljuje, zakaj je ljubezen do psa pogosto tako močna, da presega odnose z ljudmi.
Knjige ni namenila le ljubiteljem psov, temveč tudi tistim, ki ne razumejo, da so psi za nekatere družina in prijatelji hkrati, zato je izguba štirinožnega prijatelja za marsikoga zelo boleča.
Odkrila sem, da sem zgrešila izhodišče. Pse imam izjemno rada, a sem med pisanjem ugotovila, da za dobro zgodbo potrebujem dinamiko in malo dramaturgije, zato pa potrebujem ljudi. (smeh) Večkrat sem sedla za računalnik in poskusila čudovita doživetja s psom preliti na papir, a je vedno nekaj manjkalo.
Za nekaj časa sem pisanje knjige opustila, toda želja, da bi jo nekoč dokončala, je ostala. Ker zelo rada hodim, sem bila med dolgimi sprehodi pogosto v stiku s sabo, in sčasoma sem ugotovila, da je o psih napisanih veliko knjig, o kasti »pasjeljubcev« pa ne.
Velikokrat se ljudje, ki imamo radi pse, počutimo nerazumljeni, sprašujemo se, ali imamo preveč radi psa, če preveč kompliciramo ... Zelo malo literature in zgodb obstaja, s katerimi bi se lahko poistovetili in bi bili v njih ljubitelji psov glavni junaki. Tako sem začutila, da želim napisati knjigo, v kateri bi se prepoznali ljudje, ki imajo, tako kot jaz, zelo radi pse, neke vrste kinološka proza, ki nefiltrirano prikazuje življenje nekega skrbnika psa.
Včasih. Kajti ko imaš enkrat psa, ima on občasno prednost, ne glede na to, kako zelo si želiš na neki dogodek, dopust ali potovanje. Včasih moraš to odpovedati, ker s psom nekaj ni v redu, nimaš varstva … In tega nekateri ne razumejo.
Pri nekaterih ima pes vedno prednost, s čimer ni nič narobe, če se odločiš za takšen način življenja. Za psa je treba poskrbeti na različne načine in nekaterim »pasjeljubcem« je lažje porabiti denar za psa kot zase, kar nekateri obsojajo, ker nimajo takšnih izkušenj.
Kadar psa nekaj boli, čutiš ... Nadaljujte branje TUKAJ - na Onaplus.si.