Danes šestletni Roky je bil prvi pes v družini, pred približno letom in pol pa je se mu je pridružila še mešanka Smoki. »Čeprav so ji amputirali eno nogico, se sploh nisem spraševala, ali jo posvojiti ali ne. Bila je ljubezen na prvi pogled!« z nasmehom in iskrico v očeh pripoveduje Urša Drofenik. Prepričana je, da sta si bili usojeni, saj si življenja brez nje ne zna predstavljati. »Verjamem, da se tudi Smoki zaveda, da je imela srečo, saj jo razvajamo na vse možne načine in ji dajemo vse, kar potrebuje. Skupaj sva veseli in srečni, kar šteje največ.«
Lansko leto zaradi koronavirusa niso mogli potovati skupaj tako pogosto, kot bi si želeli, letos pa se že močno veselijo poletnega oddiha ob morju. »Pomembno je, da sta kužka na plaži v senci, od koder opazujeta, kaj počnemo, in mirno spita. Roky sam od sebe ne bo nikoli šel v vodo, Smoki pa je njegovo nasprotje. Poleti, ko ji je vroče, se uleže v najmanjšo lužo ali potok, v katerem celo zaplava,« poudari sogovornica in doda, da bodo letos dopust prilagodili tudi njima, saj bo vsem bolj udobno, ker bodo potovali z avtodomom.
Urša pojasni, da vožnjo dobro prenašata. »Vedno, ko je mogoče, ju vzamem s sabo in z vožnjo nikoli ni bilo težav. Njuno mesto je v prtljažniku, kjer imata svoji mehki posteljici, imamo pa tudi zaščitno mrežo, tako da je odprto in lahko vidita, kam potujemo. Sta zelo radovedna in zato skozi šipo rada opazujeta okolico.« Letos se odpravljajo k Soči in nato do morja, morda pa bodo vmes zavili še kam drugam.
Odzivi mimoidočih bo srečanju so različni. »Ko vidijo Smoki običajno rečejo: oooooo, kaj pa se ji je zgodilo? Ker ima le tri tačke, se jim najpogosteje smili. Ampak ona je tako živahna in polna energije, da je to niti malo ne ovira. Pri Rokyju, ki je na pol gol oziroma brez dlake, pa je tako - ali jim je všeč ali pa jim ni. Oba sta torej posebna na svojevrsten način. Za nas pa sta oba najboljša in najlepša kužka!« Smoki je sicer bolj družabna in bi se vsakemu vrgla pod noge, češ, čohaj me, medtem ko se Roky pogosto za mimoidoče sploh ne zmeni ali pa koga oblaja zaradi kape ali očal.
Uršina otroka sta nanju zelo navezana. Vsak dan ju peljeta na sprehod, vsak enega. Tudi ko ni počitnic, ju sprehodita pred odhodom v šolo. »To je velika ljubezen, kot da bi imela še eno sestrico in enega bratca,« se nasmehne simpatična sogovornica, ki je prepričana, da toliko ljubezni, kot jo premorejo psi, premore le redko kateri človek. »To je res brezpogojna ljubezen in od njih se lahko veliko naučimo!«