Vredni zaupanja

Psička Xena je stara štiri leta in je prišla k Veselovim iz Celja, zdaj že triletna Baia pa iz Maribora, iz družine, kjer niso več mogli skrbeti zanjo. »Ameriška staffordshirska bullterierka Xena je prišla k hiši prva. Ženo Natašo je že od nekdaj fascinirala ta pasma, navdušila se je tako nad karakterjem kot zunanjim videzom, ves čas se je zanimala za te pse in se z njimi spoznavala iz knjig in na internetu. Ko so ji otroci za miklavža kupili Xeno, je natančno vedela, v kaj se spušča.« Baia pa je prišla k hiši bolj po naključju, a ni bila zato prav nič manj toplo sprejeta. Alena ni motilo, da je francoski buldog, čeprav si je prej želel angleškega. »Ko sem nekega jutra odprl oglasnik, se zagledal v njene prelepe očke in še prebral, da je bolna, nisem okleval. Želel sem ji pomagati, zato smo se istega dne z družino odpravili na Štajersko.«

Živali zahtevajo odgovornega lastnika, ki bo znal poskrbeti zanje in jim ponuditi dostojno življenje. Sogovornik pravi, da človeku zaradi obveznosti včasih zmanjka časa za hišne ljubljenčke, vendar imajo pri njih srečo, da je v družini kar osem družinskih članov. »Delo si porazdelimo, tako da nam ni prav nič težko! Nasploh otroci posnemajo svoje starše, in kakor se oni obnašajo do živali, tako se njihovi najmlajši. Tudi pri nas smo se, še preden smo dobili psa, učili in drug drugemu pojasnjevali, da kužka ne smemo motiti med hranjenjem, da ga ne tepemo, ne vlečemo za rep in druge stvari, ki so pomembne za sobivanje človeka in psa. Za Xeno in Baio skrbimo skupaj, navadno ima vsak izmed nas en dan v tednu glavno vlogo, pomaga pa mu tisti, ki ima največ časa. Ker je od ponedeljka do nedelje sedem dni, nas pa je osem, nimamo nobenih težav.«

Baia je ob prihodu v novi dom že poznala nekatere osnovne ukaze in bila precej poslušna, medtem ko so v šolanje Xene vložili precej truda, da se je končno navadila pravil. Morali so biti dosledni, niso popuščali in imeli so veliko potrpljenja. Dandanes Xena uboga popolnoma vse, brez oklevanja, ima visok prag tolerance, prav tako se zdi, da vse razume, le govoriti ne zna. Baia pa je kot mali heroj, uporniškega duha in ni ravno vzor ubogljivosti. Je razposajen, nagajiv buldog, ki bi prodal svojo odejico ali igračo za malo crkljanja. Lastnosti njenega značaja sta tudi trma in vztrajnost.

Alen meni, da je precej zmotnega mišljenja o tako imenovanih nevarnih pasmah, saj je prepričan, da te ne obstajajo, obstajajo pa tak­šni skrbniki, ki ne znajo vzgajati štirinožcev, jih ne razumejo in v njih izzovejo (ali celo spodbujajo) agresivnost. »Človek in pes zlahka živita v sožitju, se učita drug od drugega … Je pa res, da moraš vedeti, kaj delaš, drugače se hitro zgodi, da se vloge zamenjajo in da pes postane glavni v družini ter si poskuša vse podrediti.« Pevec še razloži, da svoji psički dobro pozna in ve, da sta izjemno zvesti, predani, zaščitniški in ljubeznivi. »Zaupanje sta si prislužili, saj z njima nismo imeli še nobene slabe izkušnje. Spomnim se, kako je Xena nekoč splezala v posteljico najmlajše hčere, ko je bila ta stara komaj mesec dni. Ulegla se je zraven nje, čez njeno telo je dala tačko in tako z njo zaspala. Takrat je mala prvič prespala noč … Ko sem prišel v sobo, sem se sprva zgrozil ob pogledu na zverino v posteljici, saj smo Xeni prepovedali stop v sobe (smela je biti le na hodniku in v kuhinji). Z malo nelagodnim občutkom sem prišel bliže, srce mi je hitreje bilo, saj resnično nisem vedel, kaj lahko pričakujem. Toda potem sem zagledal simpatično podobo, psa in otroka, ki se z glavama mirno stiskala skupaj kot dva polha. Od takrat vem, da Xeni, ki menda spada med hude pasme, lahko popolnoma zaupam!«

Kosmatinki nista glasni, saj lajata le takrat, ko pride k hiši kdo neznan. Takrat vztrajno opozarjata na prišleka, dokler se ne oglasi kdo od družinskih članov. Sta torej dobri čuvajki in zato pri Veselovih ni treba zaklepati vrat. »Naši redni gostje so ju navajeni in do njih sta prijazni, če pride blizu kdo tuj, pa takoj opozorita, da je tu njun teritorij. Verjetno se ne bi lepo končalo, če bi kdo hotel vstopiti, medtem ko nas ne bi bilo doma …« opozori Alen, ki uspešno koraka po samostojni pevski poti, študira petje, sklada nove pesmi, v kratkem bo izdal nov CD s slovenskimi in hrvaškimi pesmi, spotoma pa uresničuje cilje, ki so, kratkoročno in dolgoročno, vsi povezani s petjem in ohranjanjem ljubezni v veliki družini. »Vsekakor sta tudi psički del nas. Pogosto me do solz nasmejeta, ob njiju se sprostim, znebim stresa, pozabim na težave,« iskreno prizna glasbenik. »Vse bolj razmišljamo, da bi imeli še vietnamskega prašička, a se zanj še nismo odločili. Vemo, da nova žival pomeni dodatno skrb in zahteva veliko časa ter človekove pozornosti; če tega nimaš, potem je pametneje počakati na boljši trenutek. Tehten premislek je zagotovo nujno potreben, preden vzameš žival v svoj dom.«