Arhitektura: Majorško zatočišče katalonskega slikarja

Kraji, kjer so omenjeni umetniki preživljali čas na Mallorci, kot je Valldemossa, privlačijo zlasti ljubitelje umetnosti. Tako lahko kar na železniški postaji v kraju Soller občudujete razstavo umetniških dela Mirója in fotografij, ki dokumentirajo tesno in dolgoletno prijateljstvo med njim in Picassom.

Izčiščene betonske stene v notranjosti ponujajo minimalistično ozadje za Mirójeva platna. Foto:

Katalonski umetnik Joan Miró, ki se je rodil v Barceloni, je bil z Mallorco tesno povezan, njegova mati Dolores Ferà je bila namreč s tega otoka. Kot otrok je zato poletja preživljal tam pri starih starših, pozneje pa se je poročil z Majorčanko Pilar Juncosa, leta 1956 pa se je dokončno ustalil na Mallorci. Ob hiši, ki sta jo kupila z ženo, mu je prijatelj arhitekt Josep Lluis Sert zasnoval studio. Ta predstavlja eno od treh stavb, ki so danes v predmestju Palme, glavnega mesta otoka, na ogled širši javnosti. Tu ima tudi sedež Mirójeva fundacija, ki jo je po njegovi smrti ustanovila žena. Zaznamujejo jo tri arhitekturno zanimive stavbe iz različnih obdobij: zgradba iz leta 1956, imenovana Sert Studio, ki jo je za Mirója zasnoval prijatelj in arhitekt Josep Lluis Sert, stara majorška hiša Son Boter iz poznega 18. stoletja, ki jo je Miro uporabljal za delo, in najnovejša iz leta 1992 zgradba Moneo, kjer sta sedež fundacije in razstavni prostor, nastala pa je po zamisli arhitekta Rafaela Monea.

Modernistični studio

"Arhitektura lahko sama po sebi postane skulptura," je o studiu, ki ga je zasnoval za Mirója, zapisal arhitekt Josep Lluis Sert. In prav res je ta stavba, ki je bila tudi prelomna za njegovo kariero, nekakšna skulptura, v kateri se prepletajo modernizem, lokalni materiali in vpliv Mirójevih želja. Zasnova je temeljila na upoštevanju terasastega terena z lepimi razgledi, klime otoka in želja umetnika. Ta je želel imeti ločene prostore za ustvarjanje in hrambo svojih del, hkrati pa je bilo treba upoštevati tudi velikost platen. Nastala je dvonadstropna zgradba, v kateri se prepletata tradicija in inovativni prijemi. Betonsko strukturo dopolnjujejo materiali, značilni za te kraje, kot sta kamen in glina. Ob ogledu zgradbe, ki je zaradi obnove trenutno zaprta za obiskovalce, najprej pritegnejo pozornost valovita streha in barvni poudarki.

V hiši Son Boter so stvari pustili takšne, kot so bile ob smrti Mirója, med drugim so ohranili tudi nedokončano platno. Foto:

Povsem drugačno zgodbo pripoveduje stara majorška hiša Son Boter iz poznega 18. stoletja, ki jo je Miró kupil z denarjem, ki ga je prejel kot nagrado New York Guggenheim International Award za umetniški deli, ki ju je naslikal za zgradbo Unesca v Parizu. V hiši, ki jo je imel za svoje zatočišče pred motečimi sosedi, je umetnik delal in tudi bival. Danes je na ogled v približno takšnem stanju, kot je bila ob njegovi smrti leta 1983, z osebnimi predmeti, ki so ga navdihovali, in zlasti risbami, ki jih je risal kar po stenah hiše. Hišo obkroža park z lepimi razgledi na morje, ki so umetnika vseskozi navdihovali.

V obliki zvezd

S pomočjo avkcije in prodaje nekaterih Mirójevih umetniških del so po njegovi smri zbrali denar za novo zgradbo Moneo, v kateri je sedež fundacije in kjer so tudi razstavni prostor, knjižnica, prodajalna ter park s skulpturami. Nastala je po zamisli arhitekta Rafaela Monea, ki je navdih poiskal v umetniških delih Mirója, zlasti v seriji slik z naslovom Constellations. Tako del zgradbe, namenjen razstavi slik, posnema obliko zvezde. Izčiščene betonske stene v notranjosti ponujajo minimalistično ozadje za Mirójeva platna, risbe, tapiserije. Svetlobo prepuščajo ozka okna, umeščena ob tla prostorov, ko je sonce najviše, pa svetloba proseva tudi skozi panele iz alabastra. Zgradbo obkroža park z drevesi in umetnikovimi skulpturami ter ribnikom na strehi, v katerem plavajo ribe in želve.