Knjiga Zgodbe slovenske arhitekture: Od koliščarjev do džamije

»Knjiga Zgodbe slovenske arhitekture je knjiga, ki sva jo želela prebrati, pa je nisva našla. Poskušala sva izbrati najpomembnejšo slovensko arhitekturo skozi čas in prostor ter jo bralcem posredovati prek zanimivih zgodb,« sta avtorja zapisala v uvodu. V 49 zgodbah sta na poljuden način podala po­gled ne samo na stavbe in mesta, ampak tudi trge in ulice, ki so pomemben del našega prostora, ter njihove ustvarjalce. Kot lahko preberemo, so predstavljene posamezne stavbe, ki izstopajo po kakovosti in ki sooblikujejo slovensko kulturno zgodovino. Pripoved o arhitekturi začneta z naselbinsko kulturo, ki sega v čas koliščarjev ali mostiščarjev pri nas, končata pa z džamijo v Ljubljani.

Tako lahko ob stavbah, trgih, spomenikih, ki jih morda že poznamo, pa o njih marsičesa še nismo vedeli, spoznamo kozolce, ki zaznamujejo slovensko krajino, mesta Nova Gorica, Velenje in Kranj, ki ga je zaznamoval arhitekt Edvard Ravnikar, izvemo, da Plečnik in Fabiani nista bila edina slovenska arhitekta, ki sta delala v tujini.

Avtorja se dotakneta tudi vprašanja, pred katerim se znajde marsikdo v današnjem času: stanovati v mestu ali na podeželju. Ob razmišljanju o tej dilemi predstavita izbor projektov enodružinskih hiš in manjših večstanovanjskih objektov, ki so bili zgrajeni po letu 2000 v Ljubljani in drugod po državi. »V Sloveniji nastaja vedno več kakovostnih hiš, ki jih snujejo dobri arhitekturni biroji ali samostojni arhitekti. Vedno več last­nikov vidi, da lahko strokovnjaki, ki upoštevajo njihove specifične želje in izbrano zemljišče, z znanjem in občutkom zasnujejo hiše po meri, ki omogočajo kakovostno bivanje,« sta ob tem zapisala avtorja.

Tu je še sodobna arhitektura v lesu, pa arhitektura vrtcev, šol in fakultet, arhitektura športa, mostov … Avtorja Špela Kuhar in Robert Potokar, ki že tri desetletja ustvarjata na področju arhitekture, v zadnji, petdeseti zgodbi razmišljata, kakšna je arhitekturna podoba Slovenije. In nam ponudita odgovor za razmislek: »Nova tehnologija snemanja pokrajine iz zraka nam že ob ogledu tradicionalne kolesarske dirke po Franciji boleče nastavi ogledalo. Vse, res vse vasi ob poti, ki jih ujame kamera, so skladne. Če so na nekem območju v zgodovini gradili iz kamna in prekrivali strehe z opečno kritino, sodobne hiše nadaljujejo gradnjo v tej tradiciji. Ni izjem in lahko se samo vprašamo, zakaj je v Franciji to mogoče, pri nas pa ne.«

Knjiga, ki je izšla v 1200 izvodih, je oprem­ljena tudi s fotografijami, ki dajejo še boljši vpogled v slovensko arhitekturo, predstav­ljeno v besedilu.