Mineva 60 let od smrti arhitekta Maksa Fabianija

Poglavitni razlog za to je v opredelitvi tako njegove narodne kot politične pripadnosti. Kot je ob 150-letnici njegovega rojstva povedal poznavalec Fabianijevega opusa Andrej Harusky, je bil Fabiani tipičen produkt multikulturne in multinacionalne Avstro-Ogrske monarhije. Bil je domoljub, ni pa bil rodoljub. Izjemno rad je imel kraje, od koder je izšel.

Kip Maksa Fabianija na posestvu Malgajevih v Kobdilju je poklon velikemu arhitektu in urbanistu. FOTO: Katja Željan Foto:

Fabiani se je rodil leta 1865 v Kobdilju pri Štanjelu. Očetova družina je bila iz Kobdilja, mati je bila rojena v Trstu. Materina družina je imela pomembne zveze na Dunaju, ki so segale vse do Habsburžanov.

Na Dunaju je na Tehnični visoki šoli diplomiral iz arhitekture. Prvo službo je nastopil kot asistent na Tehnični visoki šoli v Gradcu. Po vrnitvi na Dunaj leta 1894 je najprej dve leti delal v ateljeju arhitekta Otta Wagnerja. Leta 1896 je na Dunaju odprl lastni atelje, ki je deloval do leta 1917.

Po ljubljanskem potresu leta 1895 je na lastno pobudo in brezplačno izdelal urbanistični načrt za Ljubljano. V prvem desetletju 20. stoletja je načrtoval tudi nekaj pomembnih stavb v Ljubljani, med njimi dekliški licej, današnjo Mladiko.

Leta 1902 je dosegel doktorat iz tehniških ved in istega leta postal svetovalec avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda za arhitekturo in umetnostno zgodovino. V tistem času je Fabiani dosegel svoj vrhunec in dobival prestižne projekte, med drugim je naredil načrte za vilo prestolonaslednika Franca Ferdinanda na Brionih.

V prvem desetletju 20. stoletja so nastala tudi njegova pomembna dela tržaške arhitekture. Tako so med letoma 1901 in 1904 po njegovih načrtih zgradili tržaški Narodni dom.

Leta 1917 je bil imenovan za rednega profesorja za arhitekturno kompozicijo na Tehnični visoki šoli na Dunaju in za predstojnika Katedre za arhitekturo. Vendar je decembra istega leta odšel v Gorico, kjer se je zaposlil v uradu za obnovo Gorice in Gradišča ob Soči. Prevzel je vodilno vlogo arhitekta in urbanista pri obnovi območja Goriške, Posočja in Krasa. Leta 1918 je odprl lasten atelje v Gorici, kjer je deloval do leta 1962.

Leta 1920 ga je italijanska oblast odpustila iz goriškega urada za obnovo. Med letoma 1935 in 1945 je bil župan Štanjela. V Štanjelu je zasnoval skoraj vse, kar je bilo tam zgrajenega med obema vojnama, pri čemer velja omeniti predvsem prenovo vile Ferrari in vrta pod njo.

Umrl je leta 1962 v Gorici, kjer so ga tudi pokopali. V začetku 80. let minulega stoletja so njegove posmrtne ostanke iz Gorice prenesli v družinsko grobnico Fabianijevih k sv. Gregorju nad Kobdiljem.

Bil je izredno plodovit arhitekt. Omeniti velja še palači Portois et Fix in Artaria ter poslopje Urania na Dunaju in Krisperjevo ter Hribarjevo hišo, palačo Kleinmayr & Bamberg in razstavišče Jakopičev paviljon v Ljubljani. Slednje je bilo zaradi prestavitve železniške proge in gradnje podvozov leta 1962 porušeno.