Odprta vrata: Lepota se razkriva v majhnih podrobnostih

Na velikem notranjem dvorišču, v pogovornem jeziku kraške pokrajine imenovanem borjač, sreb­ljejo oljke, rožmarin, sivka, lovor, mirta in po latnikih razpredeni listi vinske trte zadnje žarke zahajajočega sonca. Zaradi blage svetlobe in tišine se po ozelenjenem in višinsko razgibanem dvorišču, zamejenem s kamnitimi ostenji domačije in sosednjih hiš, razliva za vsa zaprta kraška dvorišča tako značilno občutje zatišja in varnosti. Slikovito dvorišče je osrednji prostor velike kraške domačije v strnjenem naselju Ivanji Grad, ki je v krajino umeščeno nedaleč od večjega in bolj poznanega Komna. Spoštljiv in pozoren obiskovalec takoj zazna, da je bila domačija pred kratkim posodobljena.

Bučeva domačija

Domačija v Ivanjem Gradu, po domače Bučeva, sestavljena iz kamnitih stavb, ki različno velike in različno uporabne govorijo skupen jezik prostoru prilagojene arhitekture, se je v današnjo obliko razvila postopoma. Njeno razraščanje, dograjevanje s pogostim spreminjanjem uporabnosti posameznih kamnitih enot – spremembe so bile posledica splošnega razvoja in z njim povezanih novih zahtev bivanja – je bilo mogoče prav zaradi domišljenega načina izvorne gradnje. Usmerjena je bila na meje zazidljivega zem­ljišča s stranskimi fasadami brez vratnih in okenskih odprtin. V sredini prejšnjega stoletja pa je gradbeni razvoj zastal. Mogočno Bučevo domačijo, z veliko enonadstropno stanovanjsko stavbo in njej pridruženim nizom različnih objektov, rezultat gradbenega ustvarjanja več generacij, je doletela podobna usoda kot veliko drugih kmečkih posesti v slovenskem prostoru. Mogočna kmetija je z odhodom mladih, ki so stopili na nove poti življenja v mestih, izgubila svojo moč. Po letih životarjenja so dediči, dom, s katerim so bili zvezani s pretenko nitjo spominov, prodali. Domačijo z močnimi sledovi slabega vzdrževanja je kupil režiser Boris Kobal. Toda življenje na Krasu ga ni pritegnilo, s silo, ki je zvezana tudi z napori zahtevne prenove, zato je delno prenovljeno Bučevo domačijo prodal današnjim lastnikom, Tanji in Branku Arandjeloviću.

Upoštevanje preteklih 
graditeljskih veščin

Zunanja podoba razgibanega sestava med seboj zvezanih kamnitih stavb, ki se z vrati in okni odpirajo na notranje dvorišče, borjač, razkriva, da so bile vse ozdravitve poškodb posameznih stavbnih delov in vse z novimi zahtevami bivanja povezane spremembe – dograditve in preoblikovanje notranjosti – izpeljane tehnično dovršeno in premišljeno. V prenovljenem domu sta tako skromnost kot prilagodljivost spremembam, izpostavljeni značilnosti kraškega graditeljstva, ohranjeni in kot vrednoti lepega celo poudarjeni. Z vaško cesto je borjač povezan z velikim prehodom, ki ga določa in likovno poudarja kamnoseško oblikovan kamnit okvir.

V statično utrjenih in pred talno vlago zavarovanih kamnitih stavbah, največja je neravnemu zemljišču prilagojena z delno vkopanim pritličjem, so vse izvirne arhitekturne rešitve izpeljane z velikim spoštovanjem do podedovanega. Med razlaganjem izpeljanih posegov, potrebnih, da so stara stanovanjska hiša in njej pridruženi gospodarski objekti, nekoč namenjeni kmetijski dejavnosti, postali prijeten in ustvarjalen dom z veliko mizarsko delavnico in laboratorijsko urejenimi prostori, v katerih se išče vedno nova in nova uporaba zdravilne in prijetno dišeče sivke, ki jo družina že desetletje goji na kraških gmajnah, je lastnik in avtor prenove Branko Arandjelović večkrat poudaril, da je pred začetkom del veliko časa namenil študiju kraškega prostora in njegovih arhitekturnih značilnosti. Prepričan je, da je usvojeno vedenje o pokrajini in stavbarstvu potrebna osnova za izvirne in stari, identitetni stavbi prilagojene posege, s katerimi se odpravijo razpoznane pomanjkljivosti in ohranjajo kakovosti. »Moje ustvarjalno delo, združeno s popravili in ozdravitvami obstoječega in dodajanjem novega, je temeljilo tudi na spoznanju, da se lepota kraških hiš ne vsiljuje z bahavo pozornostjo, ampak se odkriva v številnih majhnih, a zato nič manj navdihujočih različicah,« je prisrčno pojasnil arhitekt, ki je študij arhitekture končal v

Beo­gradu in dolgo ustvarjal v Južni Ameriki. V Caracasu, glavnem mestu Venezuele, so po njegovih zamislih zgrajeni številni hoteli in druge pomembne javne zgradbe.

Preureditev in posodobitev

Znotraj ohranjenega stavbnega ovoja, najstarejši del hiše ima štiristo let, najmlajši pa vsaj dvesto, je bilo treba najprej domisliti novo razporeditev prostorov. Arhitekt je omejitve obstoječe stavbne konstrukcije in vizijo sodobnega bivanja na drugi strani zavidljivo uspešno združil z nekaj potrebnimi preboji in z na najmanj omejenimi preboji obstoječih starih sten, nekdanjih ločnic med posameznimi kamnitimi objekti. Tako se iz stare stanovanjske hiše bivanju namenjeni prostori širijo v del, kamor so nekoč sprav­ljali seno.

Njemu pridruženi gospodarski prostori pa so preurejeni v sodobne kleti in shrambe, v prostor za druženje – galerijo in veliko mizarsko delavnico, v kateri ročno spretni arhitekt popravlja in izdeluje pohištvo po lastni zamisli.

Velika kuhinja z veliko prenovljeno krušno pečjo je urejena v izvorno kuhanju in bivanju namenjenem prostoru. Kot središče pritličja veže veliko delovno sobo, v katerem Brankova soproga Tanja, z znanjem, ki ga je v Ameriki pridobila kot dolgoletna sodelavka kozmetičnega podjetja Avon, domišlja nove zdravilne in lepotilne izdelke iz sivke, dnevno sobo in stopnišče, ki vodi v prvo nadstropje. Zgoraj je stičišče velik prehoden prostor z odprtim kaminom. Povezan je z galerijo nad dnevno sobo, iz njega vodijo vrata v spalnico in stopnice v sobe otrok, ki so urejene v mezaninu. S predstavljeno preuredit­vijo prostorov je bila povezana tudi obnova stavbnih delov. Stare kamnite zidove so pred vlago zaščitili z izdelano vertikalno drenažo in hidroizolacijo, v etaži in pod streho pa so jih zvezali z armiranobetonsko vezjo, v katero je sidrana tudi strešna konstrukcija. Poleg na novo razpeljane sodobne komunalne infrastrukture so novi tudi toplotno izolirana streha, dimniki, stavbno pohištvo, tlaki v glini in lesu in vsa notranja in zunanja stopnišča.

Med domišljeno povezanimi prostori, ki jih določajo tlaki iz naravnih gradiv, stare lesene stropne konstrukcije in stene, ki v zemeljskih barvah družino spominjajo na toplino starega doma daleč v Južni Ameriki, se spleta staro in novo pohištvo. Veliko starega je podedovanega, lastničin dedek je bil v začetku prejšnjega stoletja priznan zidar in gradbenik v Domžalah, nekaj pa ga je kupljenega v trgovinah s starim pohištvom. Med opremo, ki odstira bogato izročilo in vselej pristen občutek čarobnosti, ki zvezana s preteklostjo obljublja prav posebna doživetja, je veliko potrebnih dopolnil notranje opreme izdelal arhitekt sam, v domači mizarski delavnici, kjer je kakovostno restavriral tudi veliko delov lesenega stavbnega pohištva.

Iz Caracasa na Kras

Ves čas življenja v Ameriki je družina načrtovala vrnitev v Evropo. Njihov cilj je bil mila, rahlo razgibana in z značilno kamnito arhitekturo zaznamovana Toskana. Naključje ali nevidna vez, Tanja je po dedku Kraševka, je hotelo, da so navdušeni nad prelepim Krasom »pozabili« na Toskano.