Odprta vrata: v središču mesta

Stanovanje, veliko nekaj manj kot osemdeset kvadratnih metrov, ima idealno razporeditev za življenje para, pravi lastnica, za družino pa je malo manj primerno. Stene, debele šestdeset centimetrov, je skoraj nemogoče podirati ali kakor koli spreminjati, in zato velik prostor, iz katerega bi lahko nastala dva, ostane nespremenjen. Otroška soba, pripoveduje lastnica, je ozka in dolga, tako da ni možnosti, da bi jo zamenjali s spalnico, ker v njej ni prostora za zakonsko posteljo. Prva meri osem kvadratnih metrov, druga pa kar štiriindvajset. Največja sprememba ob prenovi je nastala, ko so shrambo predelali v kopalnico. Stanovanje namreč prej ni imelo kopalnice in to je bil edini način, da so jo pridobili.

Pri opremljanju pred trinajstimi leti so po besedah gostiteljice upoštevali takratne trende in tako izbrali eno izmed takrat dražjih vrst lesa – les hruške, ki je bil poleg češnjevega v kombinaciji z barvo vanilje najbolj moden. Načrtovanja opreme so se lotili sami, le pri izrisu kuhinje jim je svetoval arhitekt. Kakor pravi lastnica, so si želeli izčiščen slog z malo pohištva, vendar takšnega, ki bo »večno«, ne pa modno le nekaj let. Tako so dnevno sobo, veliko 27 kvadratnih metrov, zapolnili z osnovnimi kosi pohištva. Izbrali so temno rjavo kotno sedežno garnituro in v ta prostor, v katerem je urejen tudi jedilni kot, dodali le vitrino za kozarce in omarico za televizijo. »Želela sem si, da stanovanje ne bi bilo pretirano moderno, ampak bolj klasično,« pravi sogovornica.

A sčasoma se naveličaš tudi takšnega sloga, razmišlja in po trinajstih letih v stanovanju ugotavlja, da bi danes marsikaj naredila drugače. Verjetno bi se odločila za belo pohištvo, ostrih linij, v dnevni sobi bi uredila kamin in še kakšno drugo podrobnost bi dodala: »Stanovanje ni napačno, vendar mislim, da se okus z leti spreminja, in tako se je spremenil tudi moj.« Pomislila je že, da je morda spet čas za preureditev. »A glede na to, da je stanovanje dobro vzdrževano in še vedno lepo, mogoče res ne bi bilo smiselno, da bi vse pohištvo zamenjali z novim, ampak saj veste, kakšne smo ženske, dokler ne dosežemo, kar smo si zamislile, ne damo miru,« se nasmehne. Tu in tam kakšen kos ali detajl nadomesti z novim, za svojo dušo. Tako je recimo pred dvema letoma kupila nove viseče lučke nad jedilno mizo.

Ne glede na slog in starost opreme dajo piko na i osebni predmeti, umetniške slike, risbe. Teh je po stanovanju kar nekaj, saj po besedah gostiteljice spadajo v take staromeščanske prostore. Imajo pa tako kot nekateri kosi pohištva še posebno vrednost, so namreč družinska dediščina. Na portretih so upodobljeni lastničini predniki. Ko se ozremo po belih stenah stanovanja, pa ne moremo niti mimo angelčkov. Ti so zbirateljska strast lastnice. Večino je kupila na boljšem trgu, slike angelov, ki prav tako visijo po vseh prostorih, pa so delo akademske slikarke Elle Svilan - Svaline, ki pravi, da s svojimi angeli prinaša veselje, toplino, varnost in iskrenost. In prav vse to vnašajo tudi v dom naše tokrat­ne gostiteljice.