Vplival je na arhitekturo in ljudi

Razstava projektov arhitekturnega biroja Ravnikar Potokar, nastalih in izvedenih med letoma 2000 in 2010, ki je bila do 23. februarja na ogled v Galeriji Jakopič v Ljubljani, je ponudila zanimiv sprehod med javnimi in poslovnimi zgradbami ter zasebnimi hišami, predvsem pa je poklon spominu na lani umrlega Vojteha Ravnikarja, enega glavnih protagonistov slovenske arhitekture zadnjih trideset let. Na razstavi je v ospredje postavljen Zimski dvorec Bloke, s katerim je arhitekt sklenil svojo ustvarjalno in življenjsko pot.

»Zimski dvorec Bloke, zadnji projekt, deluje, tako, kot da bi Ravnikar čutil, da bo sklenil kariero,« pravi arhitekt Robert Potokar, ki je z njim začel delati kot študent arhitekture in nadaljeval po diplomi leta 1990, leta 2003 pa sta skupaj tudi formalno ustanovila podjetje Ravnikar Potokar arhitekturni biro. »Name je imel odločilen vpliv pri dojemanju arhitekture: od razumevanja odnosa med njo ter prostorom do tega, kaj je nova arhitektura in kakšen je kontekst arhitekture,« nadaljuje. Prvi projekt, pri katerem sta skupaj z arhitektko Marušo Zorec sodelovala z Vojtehom Ravnikarjem kot soavtorja, je bil poslovno-stanovanjski objekt Mandrač v Kopru iz leta 1995/96. Leta 1943 rojeni arhitekt, ki je svoje delo začel v projektivnem biroju Kraškega zidarja v Sežani leta 1977, je pustil velik pečat v slovenski arhitekturi – najprej s skupino Kras, ki jo je ustanovil v času, ko je delal pri Kraškem zidarju. Ta je začela razvijati novo, drugačno arhitekturo, kot je bila značilna za tisti čas. Po Potokarjevih besedah je pomenila prelomnico tudi Knjižnica Franceta Bevka v Novi Gorici (projekt je nastajal med letoma 1996 in 2000), s katero se je oblikoval mestni prostor Nove Gorice.

Vojteh Ravnikar pa ni zaznamoval le arhitekture, tudi njegove ideje in volja so pustile močan pečat. »Leta 1983 je s Piranskimi dnevi arhitekture v dokaj zaprto jugoslovansko sceno pripeljal evropske arhitekte,« pojasnjuje sogovornik. Iz mednarodnega seminarja so prerasli v priznano arhitekturno konferenco z dolgoletno tradicijo, v okviru katere podeljujejo tudi nagrado piranesi. Z naštetim in marsičim drugim je Ravnikar vplival na arhitekturo in ljudi, in to je bilo tisto, po čemer se je razlikoval od drugih arhitektov. »Ne nazadnje je bil profesor na fakulteti za arhitekturo, kjer se je uveljavil s svojim pedagoškim pristopom,« doda Potokar.

Razstavo v Galeriji Jakopič so sestavljali trije sklopi. Prvi sklop so fotografije 16 realiziranih projektov, ki so bile na ogled na ogromnih kvadrih in delujejo kot del pokrajine; doživljamo jih tako, kot bi zares stali pred stavbo. Drugi del so videoposnetki, na katerih si je mogoče ogledati na primer ekskurzijo biroja na Kras. Tretji del razstave je intimni prikaz življenja v biroju s fotografijami, razglednicami, med njimi so tudi nekatere, ki jih je poslal Vojteh Ravnikar – nanje ni nikoli zapisoval lepih pozdravov od tod in tam, ampak le stavek, kakšno duhovito sporočilo. Za nekatera sogovornik ugotavlja, da jih razume šele danes: »Vojteh je povedal nekaj več.«

V njihovem biroju se je v teh letih zvrstilo več generacij študentov, arhitektov in drugih sodelavcev. Večino del so pridobili z udeležbo na javnih natečajih, nekaj pa je bilo tudi manjših projektov, kot so zasnove enodružinskih hiš in prenove. Na uresničitev jih čaka še nekaj, ki so jih pripravili skupaj z Ravnikarjem, na primer nova sodna stavba v Ljubljani, tri umetniške akademije na Roški in nova železniška postaja v Ljubljani.

Ob razstavi je izšla knjiga z naslovom In memoriam. Vojteh Ravnikar. Robert Potokar pravi, da je to njegov poklon arhitektu. V njej so zbrani zapisi več kot 40 ljudi, ki so ga poznali, z njim sodelovali, prijateljevali ali bili vpleteni v njegovo življenje. Rok za oddajo besedil je bil kratek, pravi sogovornik, zato se vsi povabljeni niti niso mogli odzvati, a če so želeli izdati knjigo ob odprtju, so se morali nečemu odpovedati. Priložnost za poglobljen in razširjen zbornik z obsežnim katalogom, kakor Potokar pojasni v uvodu knjige, vidi ob pregledni razstavi, na kateri bi bil predstavljen celoten spekter Ravnikarjevega ustvarjanja. Iz objavljenih besedil je mogoče razbrati, da je bil Vojteh Ravnikar pozitiven človek, ki je razmeroma malo govoril, tisto, kar je povedal, pa je povedal z dušo. »Njegove misli so bile izčiščene, podobne pesmim.« To je bila tista njegova stran, ki širši javnosti ni bila poznana. Zdaj lahko dobimo vpogled vanjo na začetku knjige, kjer je objavljena ena izmed njegovih pesmi. Besedila spremljajo barvite arhitekturne skice, s katerimi je, kakor je zapisal Potokar, »povedal več kot s svojimi besedami«.