Alpinum Juliana: Mali raj velikih dragocenosti

Kapljice jutranje rose se v dišečih sencah spogledujejo z odsevi tisočerih sonc. Po travnatem bregu se kot potočki proti Soči spuščajo bele potke. A mi »bredemo« po njih vkreber, proti lični leseni hiški za plotom, ki je videti kot iz Janka in Metke. Ni še ura za glasne šolarje, šele prvi nespečni turisti čakajo na vstopnice v Alpinum Juliana. Častitljivi botanični vrt alpskega rastlinja pod Kukljo, s katere pada slap in pripeva k šumu Soče, ima za rojstno letnico zapisano leto 1926, za očeta pa švicarskega Tržačana Alberta Bois de Chesna. Kot je rastlinje za plotom prepleteno z jutran­jo pajčevino, je vrt prepreden z močnimi človeškimi zgodbami.

Medvedja smrt in potomci

Albert Bois de Chesne je svoj z ljubeznijo zamišljeni in s pomočjo tedanjih botanikov sistematično načrtovani alpski vrtič – uresničitev svojih botaničnih sanj, ki mu jih kot trgovcu ni bilo dano izživeti v poklicu – izgubil z drugo svetovno vojno in ga ni videl nikdar več. Tudi ni več posedal na klopci na malem platoju, ki se ga drži ime Belveder. Z njega namreč nese pogled po okoliških gorskih stenah. Prenekatero izboljšavo za vrt in srčno misel o gorah in rastlinah sta prav tu dorekla s prijateljem, znamenitim gorniškim piscem dr. Juliusom Kugyjem, ki je za Juliano zapisal, da je osrečujoče počivališče bogov. »Triglava ne vidiš, a povsod čutiš njegovo prisotnost.« Kako resnično! Tudi Kugyju sta veliki vojni vzeli tuzemsko bogastvo, starost pa ga odrezala še od njegovih ljubih slovenskih gora, ki jih je odkrival.

A jih ni odkrival sam, pota čez skale so mu utirali lokalni vodniki. Anton Tožbar, znan kot Medvedja smrt, je izredna trentarska legenda: v boju z medvedom je izgubil spodnjo čeljust, a pokončal zverino. Odtlej je hodil med ljudmi z robcem, ki mu je zakrival spodnjo polovico obraza, a strahu ni poznal in je – marsikdaj tudi kot krivolovec – plezal po hribih kot gams. Kugyju je odprl pot na prenekateri vršac, Bois de Chesne pa je prav od Tožbarja kupil zemljišče za Juliano. Ali jo je poimenoval po svoji ženi ali po Julijcih? Slovenci raje verjamemo drugo.

Tožbarji so odtlej pa vse do danes neprekinjeno zvesti Juliani: sin Medvedje smrti je bil lovski čuvaj pri Bois de Chesnu, vnuk Anton pa prvi vrtnar v vrtu, ki se je celo učil v Padovi. Skrb za vrt je nato podedovala njegova hči Marija, ki se je poročila z Jožetom Završnikom, oba sta se zapisala Juliani. Marijo še srečate na vrtu. A glavni je danes mladi diplomirani agronom, njun sin Klemen, uradno zaposlen v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, kamor organizacijsko spada naš najlepši alpski vrt. »Pri sedmih, osmih sem že stikal po Juliani …« prizna.

Srečanja in presenečanja

Klemen se loti prav vsega – od skrbi za rastline ali popravila klopi in mize na Belvederu do vodenja skupin. Kot gams teka po razvejenih potkah, ki se stopničijo in zvijajo med skalami in rožnimi zaplatami. Hkrati zna biti na treh krajih. In ko hrzavo, cepetajočo šolsko mladež poskuša zadržati na ozkih poteh, da se ne bi nebrižno razlila po zelenih blazinicah med skalami, naredi to s pravo detektivsko zgodbo.

Tamle tik ob poti, prav pri nemirnih podplatih, je posebna, dragocena rastlina – bratranec košutnika, a nepričakovan križanec narave, ki je potreboval celih petnajst let, da je pokazal svoje cvetove: barvo listov je vzel po enem sorodniku, cvetove po drugem, podobni so panonskemu svišču, zato mu ni enakega. Če bi ga po nemarnem pohodili, bi uničili petnajst let pričakovanj … Bi si kdo po takšni zgodbi upal slepo tacati okoli? (Naj mi Klemen oprosti, če zgodbe nisem ponovila čisto botanično pravilno!)

Vsakič ko vstopite v Juliano, da bi občudovali njeno drobno, živo cvetje, vas nagradi s presenečenji. Ker je dolina po Soči odprta proti Sredozemlju, je mikroklima veliko bolj blaga kot v gorah in tudi nadmorska višina je dvakrat ali trikrat manjša. Ob lokalnih vremenskih vplivih zato nikoli ne morete z gotovostjo reči, kaj ta trenutek cveti ali v kateri skali je pognalo nekaj nepričakovanega. Zagotovo pa rastline zacvetijo mesec in več prej kot na svojih naravnih gorskih rastiščih. Zato, pravi Klemen Završnik, vam tudi zaščitnega znaka Juliane, modre zoisove zvončice (Campanule zoysii), ne morejo ved­no pokazati. »Na novo jo prinašamo z gora, kakšno sezono obstane, potem pa je spet ni več – ne ustrezajo ji tukajšnje mile zime.« Zoisovi modri zvončki, tako tanki in prosojni, so – tako govori anekdota – pri koncu stisnjeni zato, ker so svojemu najditelju Karlu Zoisu (bratu bolj znanega slovenskega buditelja Žige) na nočni omarici preveč zvonili, pa jih je s stiskanjem utišal …

Bogata je tudi zgodba trentarskega grintavca (Scabiosa trenta). Alpsko rožo je v 18. stoletju na tem koncu našel, narisal in poimenoval po Trenti strastni opisovalcev slovenskega rastlinstva, idrijski zdravnik Balthasar Hacquet. Pod vplivom botaničnih učiteljev jo je vse življenje, začaran z njo, po trentarskih vršacih zaman iskal dr. Julius Kugy. Vendar je avstrijski botanik Kerner prav prozaično dokazal, da je ta Kugyjeva sanjska roža v resnici le dobro znana in nič bolj kot plevel cenjena nižinska bleda obloglavka (Cephalaria leucantha), ki je v visokih gorah tod že davno izumrla. Kot je zapisano v vodniku, spodaj v Juliani rumeno zacveti septembra.

Planika in še veliko več!

Med skalami razpredena mreža potk in stopnic je bogata raziskovalnica. Zemeljske zaplate in kamnite poličke ponujajo enkrat skromne liste, drugič na istem mestu pisane cvete. Rastlinje ni le iz Vzhodnih in Zahodnih Julijcev, že na začetku so poskušali nabrati še primerke s kraških košenic in Furlanskega hribovja, nekaj pa tudi iz Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. V času največjega obsega je štela Juliana skoraj tisoč različnih vrst, zdaj jih je verjetno okoli 600. Smreke, macesni, črni gabri in drugo avtohtono drevje tvorijo od nekdaj naravni okvir. Kot v oblo skledo se sem ozirajo strme stene Lepega Špičja, Velike Dnine in mogočnega Prisojnika, od koder se naravnost pred vrata Juliane izlije ovinkasta cesta čez Vršič. Nad vhodom zacvetijo rumene lilije, pod njimi tla prekriva pirenejska zmajevka (Horminum pyrenaicum), ob vodi, ki curlja iz lesenega žlebiča čez korito, se nad lapuhi dvigujejo temno perunike. Rumeni svišč (Gentiana lutea subsp. symphyandra) je le eden iz obilice različnih tu zasajenih sviščev. Na vseh koncih in krajih poganjajo vsakršni nežni kamnokreči, saksifrage. Na polici v zavetju mogočne skale, ki jo je sem zakotalil kak žlehten velikan, je poučen zbor idrijskih jegličev (Primula x venusta), bohinjskega repnjaka (Arabis vochinensis), šašev in sviščev ter sinje zelenega kamnokreča (Saxifraga caesia). Obilje rožnatih cvetov navadnega jesenčka (Dictamnus albus) zanika njegovo skromnost. Alpske zvončice na glavo obešajo cvetove na dolgih pecljih. Ko se zdi, da si prav nenavadno za te kraje naletel na obmorsko brnistro, se seveda izkaže, da gre za njeno gorsko sestrično žarkasto košeničico (Genista radiata), malo naprej pa še za nekaj sorodstva v obliki nizke svilnate košeničice (Genista sericea). In tako se lahko preplete več ur, preden obiščeš vse – in obisk nikoli ni enak.

Dveh rastlin zagotovo nočeš zgrešiti. Planike ali očnice (Leontopodium alpinum), blizu središča vrta boš odkril prelep šopek. In tiste rdeče triglavske rože (Potentilla nitida), ki je Zlatorogu vrnila življenje. A s slednjo je tako kot z vsem v današnjem življenju – sredi ljudi v dolini veliko redkeje zacveti kot daleč od njih, v neomadeževanih skalah. Samo tam gori so njeni cvetovi na nežnih zelenih blazinicah res rdeči. Rdeči kot kri.

Arhiv revije Deloindom+.