Boljši razgled ima samo sveti Jurij

Med stoletje in več starimi kamnitimi stavbami, ki se v ozkih piranskih uličicah stiskajo druga k drugi v zaledju osrednjega Tartinijevega trga s palačami imenitnega videza, stoji tudi hiša Jaka in Lare Golob. Poslopje v brežini pod monumentalno oblikovano baročno cerkvijo svetega Jurija, ki je bilo ob nakupu pred dvema desetletjema močno poškodovano, je zdaj urejeno v kakovostno bivališče.

Mesto, zgodovinski in umetnostni spomenik prve vrste, ki je zdaj cenjeno turistično središče, zatočišče umetnikov vseh vrst, je bilo v sredini prejšnjega stoletja zelo drugačno. Spremembe v načinu življenja staremu, strnjenemu, komunalno slabo opremljenemu in prometno težko dostopnemu Piranu tedaj niso bile naklonjene. Vitalno prebivalstvo se je z območja strnjene pozidave izselilo v bližnja mestna središča ali nove stavbe zunaj starega jedra. Negativne demografske in socialne spremembe so močno vplivale na njegovo vidno podobo. Tudi v današnji hiši Golobovih so bila nekdaj stanovanja za socialno šibkejše, pozneje pa so v njej uredili počitniški dom.

Temeljita prenova

Ozka hiša, postavljena v breg na stičišču dveh ozkih ulic, je imela dvoslojen kamnit zidan obod, ki je bil z lesenimi stropnimi konstrukcijami razdeljen v pritličje (v zadnjem delu v klet), prvo in drugo nadstropje. Stene med posameznimi prostori so bile lesene in ometane. Kaže, da so zelo tanke in lahke predelne stene prejšnje generacije prebivalcev večkrat prestavile. Plitka dvokapna streha je bila prekrita z značilno opečno žlebičasto kritino. Fasadne odprtine, zgoščene na stavbnem licu, so bile uokvirjene z gladko oblikovanimi kamnitimi okvirji. Notranji prostori so bili med seboj povezani z ozkim enoramnim lesenim stopniščem, značilnim za vse stanovanjske hiše v Piranu.

Ob nakupu pred dvema desetletjema je bila stavba močno poškodovana. Kamnito ostenje je presevalo skozi tanek omet, predelne stene v notranjosti pa so bile skoraj brez njega, dišalo je po vlagi in gnilobi. Močni vetrovi so namreč razprli žlebičasto kritino in voda je imela prosto pot v notranjost. Vlaga je uničila leseno ostrešje in močno poškodovala lesene stropne konstrukcije. Dotrajano je bilo tudi notranje stopnišče in stavbno pohištvo.

Ker kamnito ostenje, petdeset in več centimetrov debeli zidovi, že v osnovi ni bilo kakovostno zidano, obdelava kamna je bila skromna, je bilo treba kamniti obod statično utrditi. V višini starih stropnih plošč so kamnito ostenje povezali z novimi armiranobetonskimi ploščami in njim dodanimi vezmi. Na novo so izdelali tudi leseno ostrešje in ga pokrili z novo kritino. Kljub temu da se arhitektura stavbe vzpenja po terenu, pritlični del je vkopan v brežino, v kamniti konstrukciji ni bilo zaznati vlage, zato ostenja pred njo niso posebej zaščitili.

Statično utrjen objekt so nato opremili z novimi inštalacijami, ki so se prilagodile novi razporeditvi prostorov. V pritličnem delu (kleti) – vhod vanj je tudi iz ozke ulice, na katero je usmerjeno stavbno lice s po dvema okenskima odprtinama v prvem in drugem nadstropju – so prostori, namenjeni sprostitvi, s savno in prho, v naslednji etaži, v katero se vstopi iz strmo vzpenjajoče se stranske ulice, sta poleg vhodnega dela še spalnici s kopalnico, v zadnji etaži z delno vidno stropno konstrukcijo pa se med seboj prepletajo dnevna soba, kuhinja z jedilnico in delovni prostor. Ta je urejen na galeriji pod streho. Jedilnica se odpira na teraso in naprej na vrt.

Rekonstrukcija po izvirnikih

S korenitim posegom, z novimi stropnimi ploščami in utrditvami so spremenili izvorno konstrukcijo, vendar je bil po mnenju statika tedaj to edini način, da se reši stavbna celota. Notranje in zunanje omete, okenske in vratne okvirje, stavbno pohištvo, strešno konstrukcijo in kritino so v celoti rekonstrui­rali, na novo izdelali po predlogi izvirnikov, zato je stavba – prenova kot celota je delo arhitektke Marije Golob – ohranila velik del svoje arhitekturne pričevalnosti in podedovane bivanjske udobnosti. Med drugim je v notranjosti prijetna klima tudi v najhujši vročini, posebno ko so okenske odprtine zastrte z lesenimi naoknicami.

Belo leseno stavbno pohištvo, okenski in vratni okvirji, okenska in vratna krila, belo pobarvane stene, leseni in kamniti tlaki v naravni barvi in sodobno oblikovana in izbrana notranja oprema, tudi ta je v prevladujoči beli barvi, so dovolj nevtralna osnova za paleto drobnih dopolnitev. Toplino doma namreč ustvarjajo izbrani kosi starega pohištva s staro litoželezno pečjo na čelu, umetniška dela ter po stenah in policah razvrščeni spomini na dogodke, potovanja in druga posebna doživetja. Polnost doma se umiri za veliko stekleno površino, sestavljeno iz dveh vratnih kril, ki se odpirata na vrt. Posebnost hiše je prav ta neverjetna dvojnost – spredaj med druge zgradbe stisnjena ozka in visoka hiša, za njo pa vrt, ki se pne po pobočju vse do kamnitega cerkvenega obzidja.

Divji vrt s pogledom na morje

Vzporedno s prenovo objekta so uredili velik terasasto zasnovan vrt. Iz kamna so izdelali oporne zidove, stopnice in ploščadi. Vse je iz domačega kamna, pa tudi kakšen nekoč obdelan in zavržen kos so uporabili. Vzor za oporne zidove jim je bil kar stari zid, del cerkvenega obzidja, ki na vrhu zamejuje vrt. Zidove in mestoma stopnice zdaj prekriva bujno sredozemsko zelenje. Pokrovne in nizke grmovnice dopolnjujejo na odbrana mesta posajene visoke grmovnice in drevje: palme, oljke, granatno jabolko, kaki, cedre in ciprese, pa brini in zelenike. V najvišjem kotičku vrta, privlačnem za posedanje v vseh letnih časih, se pogled najprej ustavi na razgibanih obrisih streh piranskih hiš in se nato se izgubi v daljavi v komaj zaznavnem stiku morske ravni in neba.