»Čisto tako, kot 
je bilo po starem«

Igralec in kostumografka sta že dolgo prava Kraševca, ne le zato, ker ju je lepa energija tako vlekla v ta konec, da sta si tu pred več kot petindvajsetimi leti začela urejati dom, ne le zaradi Neodvisne anarhične republike Škofi, ki je prek televizijske oddaje TV Poper na svojevrsten način povezala tudi domačine iz te in drugih vasi Komenskega Krasa, predvsem zato, ker so ju kot Kraševca medse vzeli tukajšnji ljudje sami. A v osemdesetih letih, ko je Zvonka izvedela za možnost nakupa domačije, je imel njun današnji dom povsem drugačno podobo. Še tega, da je sredi borjača, kakor Kraševci pravijo ograjenemu dvorišču, štirna, ni bilo videti. Kup na sredini je bil tako prerasel z robidovjem, da se je kamniti vodnjak razkril šele po temeljitem čiščenju. Najbolj je bilo ohranjeno stanovanjsko poslopje, a se je streha že sesed­la vase, ometi so odstopali, zdravi pa so bili hrastovi tramovi nad spodnjimi prostori, ki še vedno vzbujajo občutek trdnosti. Bivalni prostori so zdaj tudi v nekdanjem gospodarskem poslopju, ki se stika s stanovanjskim delom in skupaj s kamnitim zidom oklepa dvorišče.

»Divja trta je šele začela delati liste, čez polet­je pa se razraste tako, da zidu še videti ni,« pravi Zvonka. »Zame je ena najlepših stvari na borjaču; ko se jeseni osipajo jagode in začnejo odpadati listi, takrat pa preklinjam, priznam,« se nasmeji. »Od maja pa do konca oktobra tu na dvorišču živimo, kuhamo, noter hodimo le spat.« Prijeten hlad omogočajo trava čez vso površino, latnik pred kuhinjskim oknom, bezgovo drevo ob zidu, ki meji na soseda, in stari češplji pred poletno kuhinjo. Ob južnem robu dvorišča so posajene aktinidije, ki bodo kmalu cvetele. »Od vseh sadnih rastlin, ki sem jih zasadi, mi kivi najbolje uspeva,« pravi Gojc, ko pojasni, od kod marelično oranžne obloge na starem lesu. Videti so kot kapniki od voska, a se pod prsti vdajo. »Ker sem rastline obrezal, se bo iz njih še nekaj časa cedil sok, kivi tu na Krasu pa zaradi sestave zemlje joka rdeče.«

V poletni kuhinji nama s kolegom razloži delovanje posebnega pekača s prekmurskega konca, ki se obnese zlasti, kadar kuhaš za večjo družbo, in se naveže na svoje veselje do izdelovanja preprostih domačih kosov pohištva ... Orehovo mizo bo moral letos popraviti, ker je vlaga med robom in ploščo naredila vrzel. Kaj pa blazine na s kamnom obzidanem vogalu tam pod nadstreškom, so za počitek? Pod njimi je džakuzi, kot bi šlo za najbolj pričakovano stvar na kraškem vrtu, pravi gostitelj in jih privzdigne. Največ veselja imajo z njim vnukinje, ko ju obiščejo, takrat se kar naprej nekaj dogaja ... Za otroško sobo si mora kmalu zamisliti nekakšne police, da ne bodo glasbeni stop, ozvočenje in podobna tehnika kvarili videza, našteva. In potem še enkrat preseneti. Z delovne mize v spalnici, od koder se skozi največje okno v hiši pogled odpre na zunanjo stran, na polje, kamor si v meglenih jutrih upajo srne in kjer bo morda v prihodnosti polje sivke, vzame i-pad z živo zeleno platnico. Da ne bi ostalo le pri besedah, kako je treba ogrevanje v hiši med odsotnostjo pozimi vzdrževati vsaj na minimumu, če nočeš, da bi pomrznila vodovodna napeljava, na zaslonu izbere pravo ikono in nastavi želeno temperaturo. Pamet­na inštalacija?

»Priznam, da sem privrženec moderne tehnologije in igračk, ki jih omogoča. Toda tole uravnavanje nama z Zvonko omogoči, da prideva pozimi v ogreto ali poleti v ohlajeno hišo in da nama med dopustom vročina ne posmodi vse trave.« Čisto naskrivaj se namuzne in z ganka pred zgornjimi sobami si ogledamo prek tabličnega računalnika vodeno zalivanje kraškega borjača!

Pri obnavljanju hiše je med njima, se strinjata gostitelja, ves čas potekal nekakšen boj med estetiko in tehnologijo, jinom in jangom, ki pa sta očitno uspešna kombinacija in tudi gibalo njune povezanosti. Prizadevala sta si, da sta pri poslopjih – v primerjavi s sosednjimi je šlo za manjšo, revnejšo hišo – ohranila vse gabarite in zunanjo podobo, ganke in klasične materiale, ohranila sta stare kamnite tlake v pritličju, o marsikaterem detajlu in delu hiše, zgrajene leta 1822, pa sta lahko zaradi slabega stanja, v kakršnem je bila ob prevzemu, sklepala le po starih fotografijah. Največji posegi so bili napeljava plinskega centralnega ogrevanja z radiatorji, notranje stopnišče, ki vodi iz pritličja v gornje sobe, pred dvema letoma obnova in izolacija ostrešja, letos pa zamenjava oken s sodobnimi, energijsko učinkovitimi, ki so jima jih v notranjskem podjetju Nagode - Nagode izdelali po starih vzorih. Dolga leta sta tako rekoč ves svoj prosti čas in prihranke vlagala v hišo, potem pa sta se odločila, da bosta eno poletje posvetila njej, drugo pa jo mahnila na potovanje. Tega se držita, pripovedujeta.

In kaj bi danes naredila drugače, kot sta? »Morda bi hišo nekoliko posodobila, kot je na začetku želel Gojc, sama imam okoli sebe rada lepe stare predmete, nora sem na košare in sčasoma se po hiši kar nabere veliko šare,« pove Zvonka. »Je že prav, da je tako, se pač navadiš, da živiš v muzeju. Tu se počutiva lepo, enako najini bližnji, največje priznanje pa je, ko te obiščejo domačini in ugotovijo, kako lepo je hiša obnovljena: 'Čisto tako, kot je bilo po starem.'«