Hiša Big Brother: Moderna slovenska koča

Interier za dobrih 300 kvadratnih metrov veliko domovanje, ki je nastalo v ljubljanskih Vevčah, je idejno zasnovala in opremila Maja Moravec. Arhitektka in scenografka se je s podobnim izzivom srečala že pred leti, ko je opremila hišo za Big Brother slavnih.

Tokrat je za rdečo nit izbrala gorsko kočo, a v sodobnejši izvedbi. V hiši tako prevladujejo les, kamen in krzno, za občutek avtentičnosti pa poskrbi tudi razgled na Triglav – na vrtu so namreč postavili pano s fotografijo najvišje slovenske gore.

»Načrtovanje takšnega interierja je kar zalogaj. Velik izziv je, kako se približati željam naročnika in te še uskladiti s konceptom resničnostnega šova. Tu gre predvsem za neke psihološke potrebe, da se ustvari primerno ozračje za oddajo. Hkrati pa mora biti stanovanje prilagojeno za snemanje – kamera za takšen resničnosti šov ima namreč drugačne zahteve kot filmska,« pojasni Maja Moravec. Vse našteto je tudi razlog, da so stanovanja, v katerih nastajajo resničnostni šovi, praviloma zelo pisana. »Barva je element, ki ga kot oblikovalec uporabljaš, ko je treba poudariti neka čustva in reakcije. Pomagali smo si tudi z grafikami, da je vse skupaj bolj intenzivno. Notranjost spominja na bivalno hišo, le da je tukaj vse malce bolj poudarjeno,« nadaljuje sogovornica.

Pri opremi so kombinirali vsem dostopne izdelke iz srednje- in nizkocenovnih trgovin, od koder so manjši elementi (klubske mizice, posteljnina, dekoracija ...), medtem ko so večji kosi pohištva narejeni po naročilu. Največ preglavic je scenografski ekipi, ki je štela približno 15 ljudi, povzročal dnevni prostor. V njem preživijo tekmovalci večino časa, zato bo tudi najbolj na očeh javnosti. V njem je tako kar nekaj kosov pohištva s prav posebnimi zgodbami. Stoli za jedilno mizo so denimo deloma slovenskega izvora. Kupili so jih v eni od tujih nizkocenovnih pohištvenih trgovin, plastiko zanje pa izdeluje slovensko podjetje. Arhitektka omeni še nizke klopi ob steni, ki jih je pri svojem delu uporabila prvič in bila zato malo skeptična: »Zaradi tehničnih omejitev so morale biti pred okni nekoliko nižje, a nisem si znala predstavljati, kako bo to delovalo v praksi. Izkazalo se je, da kar vabijo k sedenju. Že med gradnjo smo na koncu dneva vsi utrujeni sedeli in ležali prav na teh klopeh,« se spominja sogovornica, ki ima v navadi, da v vsakem prostoru, ki ga opremlja, pusti svoj podpis v obliki mačke in tudi tokrat menda ni naredila izjeme.