Hiša s spominom, ki neti čustva

Prav zaradi vtkanega fizičnega in duhovnega spomina na izkušnje neštetih generacij je oblikovano bivališče dom, saj nagovarja vse čute in omogoča doživljanje domačnosti in počasnega, zdravilnega toka časa.

Vračanje na podeželje

Z razvojem znanosti in tehnologije je moderna, visoka civilizacija z materialnim uspehom kot najvišjo vrednoto povzročila korenite spremembe prostora. Ljudje so zaradi želje po napredku zapuščali manjša podeželska naselja in se naseljevali v razraščajočih mestih, središčih blaginje in razuma. V nekaj desetletjih so od razvoja odmaknjene podeželske krajine izgubile svojo vitalnost. Zapuščeni in razpadajoči domovi so postali zatočišča duhov, obdelane površine pa so se začele spreminjati v gozdnate. Toda mesta so s svojim naraščajočim nemirom in stopnjevanjem čutne odtujenosti za mnoge, ki so si želeli več kot le zadovoljevanje funkcionalnih, intelektualnih in družbenih potreb, postala nepopolni prostori bivanja. Prostori brez občutka udobnosti, varnosti, lepi prostori, a brez spominov na preteklost in sanj za prihodnost. Zato so se odločili, da se vrnejo v že zdavnaj zapuščeno rojstno hišo ali preprosto staro hišo kupijo nekje v nekem novem izbranem okolju zaradi močno zakoreninjenega spomina na prvobitne izkušnje bivanja neštetih generacij.

Novi lastniki, ki so se zavedali velikih kulturnih in bivanjskih vrednostih starega, so podedovane ali kupljene slabo vzdrževane in poškodovane hiše ohranili in jih z različno zahtevnimi restavratorskimi posegi prilagodili novim zahtevam bivanja. »Prijetno je prijeti za vratno kljuko, ki se blešči od tisoč rok, ki so vstopile pred nami skozi vrata; jas­ni lesk dolgoletne rabe se je spremenil v podobo dobrodošlice in gostoljubja. Dotik kljuke na vratih je stisk roke stavbe. Taktilni čut nas poveže s časom in tradicijo: z dotikom podamo roko neštetim rodovom,« zapiše Juhanij Pallasmaa v Očeh kože.

Z ustvarjalnim delom kulturno izobraženih in o vrednostih podedovanega ozaveščenih meščanov, ki so podeželje razpoznali za novo kakovost bivanja in so si v ovoju starega uredili novo bivališče, so naselja v krajinsko privlačnih pokrajinah veliko pridobila. Kakovostno prenovljene hiše so postale več kot vzor. Prispevale so k postopnemu spreminjanju negativnega odnosa do podedovanega, ki se je med prebivalci, ki so na podeželju vztrajali ves čas, še posebno ukoreninil z intenzivno urbanizacijo v drugi polovici dvajsetega stoletja. V imenu napredka so tedaj zanemarjali ali rušili stare, tudi trdne in arhitekturno kakovostne domove in gradili nove, mestnemu načinu prilagojene stanovanjske hiše.

Za občutek udobja in varnosti

Med slovenskimi pokrajinami, v katerih so meščani, ki so podeželje izbrali za nov stalni ali začasni kraj svojega bivanja, nosilci kakovostnega razvojnega varovanja stavbne dediščine, je tudi Kras. Izjemne naravne danosti, ravno pravšnja oddaljenost od prometnih tokov in mestnih središč ter kamnita arhitektura, ki še vztraja v naš čas, so kakovosti, ki so pritegnile tudi lastnike ene od vzorčno popravljenih in sodobnemu bivanju prilagojenih starih domačij.

Ker so lastniki tokrat predstavljene hiše vedeli, da so v avtohtono kamnito arhitekturo poleg graditeljskih izkušenj mnogih generacij ujeti tudi neprecenljivo vredni spomini na resnično varnost in toplino doma, so na Krasu namesto zemljišča za gradnjo nove hiše za stalno bivanje kupili staro hišo, čeprav je bila v nezavidljivem stanju.

Prenova močno poškodovane, višinsko in prostorsko razgibane stavbe z zaprtim kraškim dvoriščem je bila korenita. Kamnite zidove so mestoma nadomestili z opečnimi, uničene lesene stropne konstrukcije pa so z namenom izboljšanja potresne varnosti zamenjali s polmontažnimi stropi z železobetonskimi rebri in opečnimi polnili. Leseno strešno konstrukcijo, pokrito z opečno žlebičasto kritino, in leseno stavbno pohištvo – okenske in vratne okvirje, vratna krila in naoknice – so zaradi velikih poškodb, ki so jih povzročili vremenski dejavniki in slabo vzdrževanje, nadomestili z novim, izdelanim po vzoru starega. V pritličju so talne površine obložili z na novo izdelanim tlakom iz stare opeke, star ladijski pod v nadstropju pa so le preložili. Vse popravljene kam­nite in na novo izdelane opečne stene so tako kot nekoč zaščitili in polepšali z ročno zglajenim ometom v barvi peska.

Ker je pravo doživetje kraške hiše povezano s spominom na mojstrsko oblikovane kamnite poudarke, so jim novi lastniki namenili posebno pozornost. Vse kamnite okenske in vratne okvirje, konzole in štirno na dvorišču so skrbno očistili in sanirali odkruške. S starimi, zavrženimi kamnitimi izdelki so polepšali tudi na novo nastale fasadne odprtine, na primer vse odprtine v novem gospodarskem objektu z letno kuhinjo. Iz kamna, tega trdnega in upornega stavbnega gradiva, ki je na obsežni apneniški planoti močneje kot v drugih pokrajinah tradicionalno povezan s človekom, so tudi vsi zunanji zidovi, ki ločujejo dvorišči pred in za hišo od vaških komunikacij, iz kamna je tudi novi gospodarski objekt s kuhinjo. Zaradi manjše pomenske vrednosti je vse našteto, tako kot nekoč, ostalo neometano.

Postopoma razraščena stavba z obzidanimi dvorišči, lesenimi latniki in pergolami odseva lokalno obvladanje gradiv in tehnične prijeme, vse rezultat boja z naravnimi danostmi, predvsem s podnebnimi razmerami. Ker so med prenovo veliko starega uničenega gradiva zamenjali z enako starim nepoškodovanim – iz svojih hiš so ga odstranili lastniki stavb v okolici in ga namenili za odvoz na deponijo –, je stavba še bolj obogatena s preteklostjo, z izkušnjami neštetih generacij, ki jih za občutek udobja in varnosti doma nujno potrebujemo.

Doživljanje domačnosti s spominom na kraško ognjišče

Srce kraškega doma je bila kuhinja z velikim kamnitim ognjiščem. Debele plasti saj je vsrkavala velika napa nad njim. Pohištva je bilo malo, kredenca, nečke, klop na kamnitem ognjišču. V njej je dišalo po dimu, zeliščih in olesenelih dišavah, ki rastejo na nerodovitnih goljavah, kjer kraljujeta apnenec in suša. Spomin nanjo nehote oživi v sodobno opremljeni kuhinji, v kateri je staro ognjišče zamenjal velik angleški litoželezni štedilnik AGA. Štedilnik s štirimi pečicami, v katerih so mogoči različni načini kuhanja, oddaja prijetno toploto, pripravljena hrana pa ima svojevrsten okus. Čeprav je umeščen v kot ozkega in vzdolžnega prostora, skupaj z veliko napo določa značaj kuhinje, ji daje dušo. Tudi druga oprema lepega videza povezuje tradicijo s sedanjostjo. V prostoru se čuti intimna in izbrana milina, h kateri pripomorejo tudi majhna okna, skozi katera vstopa zelenkasta svetloba, precejena skozi gost lat­nik, nadstrešek iz zelenja.

V vseh prostorih, tudi na notranjem dvorišču, je vse novo, potrebno za življenje v modernem času, dopolnjeno z odkruški starega. V celoto je združeno z izjemnim občutkom za lepo in uporabno. Še več, ustvarjena domačnost nas ponese v počasni čas in tišino preteklosti.