Hiša, v katero se je zaljubil arhitekt

Po sedmih letih iskanja je arhitekt David Bulkcaen skupaj s partnerjem Koenom De Loosom kupil trinadstropno hišo v predmestju Antwerpna v Belgiji. »Takoj sva se zaljubila v odprto arhitekturo hiše iz šestdesetih let in to, da je imela veliko izvirnih detajlov. Hiša ima značilne modernistične poteze in precej unikatno notranjo organizacijo prostorov,« pojasnjuje arhitekt. Gre za nekdanjo zasebno rezidenco prav tako belgijskega arhitekta Huberta Semala, ki je bila zgrajena leta 1966. Arhitekt je skupaj z ženo Mieke Poels v njej živel celo življenje. Kmalu po njegovi smrti je Mieke prodala hišo.

Dobro ohranjena hiša, ki meri nekaj manj kot dvesto kvadratnih metrov, ni imela povsem običajne organizacije prostorov. Ima namreč dve odprti spiralni stopnišči: eno vodi iz predsobe v pritličju v bivalni prostor v prvem nadstropju, drugo, večje, ki je v zadnjem delu hiše, pa povezuje klet, pisarno v pritličju, kuhinjo in spalnico. Prav tako hiša nima veliko notranjih sten niti notranjih vrat. Vrata imajo samo spalnice, kopalnica in garaža. Vsi preostali prostori so med seboj povezani. Namesto sten so postavljene omare, ki opredeljujejo različne prostore.

Pritličje je namenjeno predsobi, stranišču za goste, knjižnici, pisarni in garaži. V prvem nadstropju so dnevna soba, jedilnica, kuhinja in manjša pokrita terasa s pogledom na vrt, v drugem pa glavna spalnica, še ena delovna soba, soba za goste in kopalnica. Zaradi takšne razporeditve imata dnevna soba in jedilnica ogromno okno po celotni širini hiše. To omogoča lepe poglede in veliko naravne svetlobe, hkrati pa še vedno ohranja zasebnost, čeprav je usmerjeno na ulico. Pisarna v pritličju hiše ima prav tako okno čez celotno širino hiše, vendar s pogledom na vrt.

»Ko smo kupili hišo, je bilo jasno, da jo bomo morali prenoviti. Zlasti notranjost je postala zastarela. Kuhinja, sicer pristna in očarljiva, je potrebovala posodobitev, omare so prav tako že doživele najboljše čase, tapisomi so bili umazani in razbarvani ... Hišo smo želeli prilagoditi sodobnim potrebam, ne da bi se pri tem izgubil njen pristen in izviren pridih,« je poudaril arhitekt in dodal, da kot arhitekt vedno poskuša najti pravo ravnovesje med estetiko, funkcionalnostjo, kontekstom in specifičnimi zahtevami. To je počel tudi v svoji hiši. Ohranil je prostorsko organizacijo hiše in obdržal lokacijo vseh pregradnih omar, a jih je nadomestil z novimi. Te niso videti kot klasične omare, ampak bolj kot stene, saj imajo vsa vrata nevidna. Prav tako je prostore še bolj povezal in odprl. To je dosegel z odmikom nekaterih omar od sten in z odstranitvijo običajnih vrat v drugem nadstropju (in njihovo zamenjavo s skritimi vrati, ki so visoka do stropa in brez okvirjev) ter z uporabo enakih materialov po celi hiši.

S pridihom sloga 'wabi-sabi'

»Obstoječa hiša je imela veliko lepih in časovno zaznamovanih materialov. Za modernistično arhitekturo je značilna uporaba bele pobarvane opeke, keramičnih ploščic, preprog, zaključkov sten iz riževega papirja in lesenih stropov. Vse to je bilo ohranjeno in ji je dajalo določen 'wabi-sabi' pridih,« pravi arhitekt. Barva in vzorec lesenega spiralnega stopnišča sta bila uporabljena kot navdih za nov dodaten zaključek omare z lesenim furnirjem. Preproge so zamenjali z novimi v peščenem odtenku, izbiro pulta iz marmorja v kuhinji so navdihnili obstoječi zeleni poudarki v hiši (barva oken, barva vrat, barva jeklene konstrukcije spiralnih stopnišč ...). Vsa na novo dodana osvetlitev, ki jo je oblikoval belgijski arhitekt Hans Verstuyft, je izdelana iz medenine in se ujema z ograjo stopnišča ter detajli kamina. Novi materiali se ujemajo z obstoječimi in hiši dodajo sodoben pridih.

Estetika in videz sta bila zelo pomembna v procesu oblikovanja, vendar pa funkcionalnost po besedah arhitekta ni bila nikoli zaradi tega zapostavljena. Vse pohištvo je zasnovano po meri, tako da je funkcionalno, prijazno za vzdrževanje in ima vgrajeno osvetlitev ter vtičnice. V kuhinji je na primer v pult vgrajeno korito za sveža zelišča.

Poseben pečat hiši dajejo tudi umetniška dela in kipi Alberta Poelsa, lokalno znanega kiparja iz Antwerpna, sicer pa očeta nekdanje lastnice hiše. »Ko smo kupili hišo, nam je Mieke ponudila tudi nekaj očetovih skulptur, ki smo jih razpostavili po hiši kot spomin na nekdanje stanovalce,« je še povedal arhitekt.