Hiša za par v zrelih letih

»Na nas se je obrnil par, ki si je želel iz večje hiše preseliti v manjšo, saj so otroci odrasli in se odselili na svoje,« pripoveduje arhitektka Sanja Premrn. Naročnika sta izbrala Lumarjevo montažno hišo. Tlorisno zasnovo so izvedli v omenjenem podjetju, pri snovanju interierja pa je bilo le nekaj manjših popravkov. V spalnici so tako premaknili okno, omare pa postavili ob eno steno in za posteljo. Tako je po besedah arhitektke prostor bolj povezan in skladen, uporabnika sta z novo postavitvijo pridobila največ shrambe, kar jo prostor omogoča, ne da bi deloval utesnjeno. Prav tako so odstranili vrata med kopalnico in spalnico, tako da je omogočen nemoten prehod.

Foto: Miha Bratina

 Lastnika sta se povsem zaupala arhitektki in nista imela kakšnih posebnih zahtev, pravi sogovornica. »Kot ponavadi, smo začeli s snovanjem kuhinje. Parket je bil že izbran, zato smo izbor prilagodili rustikalnemu hrastu ter se odločili za minimalistično kuhinjo z rebrastimi ličnicami na visečih elementih. Želeli smo doseči učinek sodobne podeželske kuhinje,« pojasnjuje arhitektka. Vse pohištvo je zasnovano v svetlo sivi barvi v kombinaciji z lesenimi letvicami na beli podlagi. Po besedah arhitektke so izbirali materiale in barve, ki so lepi, a hkrati umirjeni.

»Dnevni prostor se odpira na teraso, ki je skoraj večja od dnevnega prostora. Delovni kotiček in kabinet omogočata delo od doma, saj je par še vedno zelo aktiven. Ko si vzameta čas, lahko na široki zofi oba udobno ležita in pogledata kakšen film. Njena modularnost omogoča sedenje tudi proti jedilnici.«

Foto: Miha Bratina

Ali je dobrih 100 kvadratnih metrov dovolj za udobno bivanje v hiši? »Mislim, da je več kot dovolj za dva človeka,« odgovarja arhitektka in dodaja, da v biroju največkrat snujejo hiše, ki merijo okrog 160 kvadratnih metrov za štiričlansko družino, včasih pa tudi malo več, tudi do 200 kvadratnih metrov. »Ravno sem se vrnila z Norveške, kjer so hiše veliko bolj skromne kot pri nas, zlasti po velikosti, in to kljub temu, da je država med najbogatejšimi na svetu,« razmišlja sogovornica. In čemu se v projektih na manjših kvadraturah odrečejo oz. dajo prednost? »Pri manjši kvadraturi se seveda najprej odrečemo vsem ne nujnim prostorom, na primer predsobi. Garderobo združimo s spalnico, utiliti in tehnični prostor sta lahko eno, ali pa je oboje kar v večji kopalnici. Odrečemo se lahko shrambi za živila in raje povečamo kuhinjo. Včasih združimo tudi kuhinjski otok in jedilno mizo, delovni prostor je v takih primerih del dnevnega prostora,« odgovarja arhitektka in dodaja, da je pri oblikovanju potrebno malo več kreativnosti in iznajdljivosti, v ospredju pa je večnamenskost prostorov.

V omenjeni hiši ni bilo posebnih težav s prostorom, pravi arhitektka, na primer v kuhinjo so lahko vgradili dva hladilnika, mikrovalovno in navadno pečico, tako da imata lastnika vse, kar potrebujeta.
»Mogoče smo imeli malo več težav pri izbiri sedežne garniture, saj so te večjih dimenzij, zato jo je za ožji prostor težje izbrati. Ta, ki smo jo na koncu izbrali, je usmerjena v dve smeri: proti televiziji in proti jedilnici. Delovni prostor smo vgradili v visoko omaro s policami, ampak to bi verjetno tudi v večji hiši. Glede na to, da ima hiša zunaj tudi lopo za orodje, v bistvu to ni majhna hiša za dva človeka. Marsikatero stanovanje štiričlanske družine je namreč manjše,« še pravi sogovornica, ki ob tem dodaja, da vedno, ko oblikujejo prostor, ga poskušajo čim bolj izkoristiti in v bistvu izrisati tako majhnega, kot je še za naročnika sprejemljivo. »Menim, da je to naša odgovornost,« še poudarja.