Kot pogled skozi
 kalejdoskop

Mina je za začetek postavila vprašanje, zakaj se ljudje tako bojijo eksperimentirati z barvami, in kar sama odgovorila, da je prebarvana stena še najmanj, kar človek lahko pokvari v svojem domu. Še vedno jo je precej lahko vrniti v nevtralno belo. »Mislim, da mora vsak izživeti svoje želje z barvami. Sama sem nalašč pretiravala, saj sem večino otroštva in mladosti preživela med belimi stenami in tako sem, ko sem se odselila na svoje, hotela izrabiti priložnost, da moj dom eksplodira od barv. Zdaj, ko sem dobila svoj odmerek, jih ne potrebujem več toliko,« je povedala Mina, Maša pa jo je dopolnila, da morda ta pogum izvira iz njunega otroštva. Ko sta bili majhni, sta si dovolili risati po stenah, vendar mama, ko je videla, kaj počneta, iz muhe ni naredila slona. Zamahnila je z roko, češ ko se bosta naveličali, bomo otroške risarije že prepleskali.

Minino stanovanje je pod streho iste hiše kot tisto, v katerem prebiva sestra Maša. Pravzaprav si stojita drugo nasproti drugemu. Ker je oče kupil enostanovanjsko hišo in jo preuredil v večstanovanjsko, sta si lahko izbrali, v katerih dveh od šestih stanovanj bi hoteli prebivati. Odgovor je bil jasen: v mansardi! In po nekaj letih bivanja pod streho ne bi bil nič drugačen, saj so mansardna stanovanja po njunih besedah posebna zaradi poševnin in strešnih oken ter delujejo bolj razgibano. »Ker sva imeli možnost, sva po svoji meri zasnovali tudi tloris, kakšen prostor povečali, kakšnega pa sva zato morali zmanjšati. Jaz sem odstranila vse stene, ki jih je bilo mogoče, oziroma pustila kakšno odprtino. Ne maram namreč ne zaprtih prostorov ne vrat, zato pri meni doma še omare nimajo vrat, sestavljene so le iz polic. Prepričana sem, da se to pozna v energiji prostora. Ne nazadnje tako vidiš stvari, ki jih ne uporabljaš, in se jih zato prej znebiš. Zdi se mi, da se tako teže nabira krama,« je prepričana Mina. Toda življenje v dvoje je že ustvarilo nove razmere, brez dlake na jeziku prizna sogovornica: »Zdaj, ko živiva s fantom skupaj, je treba razmišljati v dvojini in tako bo treba stanovanje tudi malo preurediti. Treba bo razmisliti o morebitni možnosti zaprtja spalnice in zatemnitvi kakšnega prostora, a to ne pomeni, da sledi vgradnja klasičnih krilnih vrat.« Spalnico bi najraje zaprla z drsnimi vrati, kakršna imajo na Japonskem, toda ker je ta rešitev predraga, bo na vhod najbrž obesila težje zavese.

Tudi Maša je pustila tloris svojega stanovanja odprt, kjer je bilo le mogoče. »V prvotnem načrtu sta bili spalnica in dnevna soba enako veliki. Zdelo se mi je pomembno, da je dnevna soba velika, saj se tam zadržujem večino časa, zato sem jo povečala na račun spalnice. V tej sta zdaj le vzmetnica in omara, sem pa zato v dnevni sobi pridobila še eno strešno okno,« je nastajanje svojega doma opisala Maša.

Obe priznavata, da so jima bile pred štirimi leti, ko sta se preselili na svoje, všeč močne barve in njihov energični naboj. Odkar sta odprli trgovino s pohištvom in dodatki za dom v belgijskem slogu, pa ju navdušujejo tudi umirjeni toni. »A še vedno ne bi živela v kakšnem sterilnem stanovanju! Kje pa, saj to nisva midve! Ko sem se preselila, mi je bilo všeč divje in pisano, morda celo malo orientalsko. Zato sem se odločila za precej žive barve, saj sem hotela energično stanovanje, ki bi budilo ustvarjalnost. In res, nove ideje so se kar rojevale. Zdaj imam tudi obdobja, ko so mi pri srcu bolj nevtralne barve, ki dajejo občutek svežine. Takrat si moram posteljo preobleči v posteljnino z nežnimi rožicami. Težko rečem, morda je to odvisno od trenut­nega razpoloženja, zato si še vedno ne bi želela vsega prebarvati v kakšne bolj umirjene tone. Zdi se mi, da potrebujem to energijo, ki jo ustvarjajo barve,« razmišlja Maša.

Tudi starejša sestra je pri opremljanju sledila občutku. Ob tem je opomnila, da sta prav z barvami dosegli velik učinek, saj je njuna notranja oprema bele barve – in to obiskovalec prav zares mimogrede spregleda. V okviru takratnih finančnih zmožnosti je bila Ikea najboljša rešitev. »Čeprav ljudje pogosto kritizirajo kakovost njihove opreme, jo sama lahko pohvalim. Kuhinja se dobro drži,« je pristavila Mina.

Ker je v vsakem prostoru svojega stanovanja želela ustvariti drugačno energijo, se je držala principov, za katere je izvedela na tečaju feng shuia. »Ker sem hotela, da se v kuhinji rado kuha in se tam preživi veliko časa, sem za kuhinjske stene izbrala rumeno barvo. Kot se je pozneje pokazalo, sem očitno res dosegla tak učinek, saj se vsakdo, ki stopi v moje stanovanje, naprej napoti v kuhinjo. Prav tako so se tam dogajale vse zabave. Drugače pa se moje stanovanje tudi zaradi barvitih zaves pogosto zdi kot pogled skozi kalejdoskop. Najlepše je zjutraj, ko skozenj potujejo sončni žarki in barve sten odsevajo tudi na stropu. Tega se gotovo ne bom nikoli naveličala, čeprav bo izbor barv v prihodnje malo manj dekliški,« je doživljanje svojega doma opisala sogovornica. In česa sta se med življenjem v mavrici morebiti vseeno naveličali? »Morda edino rumene barve,« sta odgovorili v en glas, a potem še enkrat poudarili, da vsekakor kaže preizkusiti barvni odtenek, ki je v trenutnem izboru najljubših.