Mansarda: S prenovo ohranili dušo družinske hiše

Stanovanjsko hišo sta ob koncu 40. let preteklega stoletja zgradila naročnikova stara starša. Sprva je bilo za bivanje namenjeno le pritličje, v 70. letih pa sta si družinsko stanovanje v mansardi uredila naročnikova starša. Hiša je po besedah arhitektk Damjane Zaviršek Hudnik in Sandre Banfi Škrbec klasična prostostoječa predmestna hiša, grajena iz opeke, s kletjo, visokim pritličjem in mansardo ter dvokapno streho.

»Etaže so med seboj povezane z lesenim stop­niščem, ločenim od bivalnih prostorov, ki je tako del hodnika. Takšna umestitev stopnišča je podpirala večgeneracijsko bivan­je v ločenih stanovanjskih enotah s skupnim vhodom in servisnimi prostori v kleti,« pojasnjujeta arhitektki.

Foto: Ana Skobe

Prostori v mansardi so bili pred prenovo klasični: dokaj velike sobe, a med seboj ločene in slabše osvetljene. Osrednji prostor je bil urejen pod klasično dvokapno frčado, stropi v drugih sobah so bili pod naklonom. Mansarda je imela majhen balkon na severni strani nad vhodom.

Temeljita prenova

Prenova je po besedah sogovornic obsegala funkcionalno prenovo etaže (rušitev nenosilnih zidov), delno spremembo ostrešja (izvedba daljše linijske frčade na zahodni in kratke linijske frčade na vzhodni strani dvokapne strehe, odstranitev čopov), preureditev balkona nad vhodom v notranji prostor, preureditev obstoječe verande v pritličju v balkon, ki je zdaj dostopen tako iz pritličnega kot mansardnega stanovanja, spremembo fasadnih odprtin na mansardi ter energetsko sanacijo fasade celotnega objekta in ogrevalnega sistema. Tlorisne mere osnovnega volumna se niso spremenile.

»Izhodišče prostorske zasnove je bila želja, da so bivalni prostori mansardnega stanovanja svetli, zračni in med seboj povezani, hkrati pa se ohrani duša družinske hiše. Z odstranitvijo dela stropa je osrednji bivalni prostor dobil vse želene značilnosti, ob tem se je oblikovala galerija, ki razgiba interier in pomeni dodaten bivalni prostor. Z dodanim balkonom se bivanje v mansardi odpira tudi v zunanji prostor,« pojasnjujeta arhitektki, ki sta pri oblikovanju mansarde poskušali najti ravnovesje med starim in novim.

Tako so zdaj v osrednjem delu etaže ob širokem hodniku, ki se odpira v osrednji prostor, nanizane spalnica in otroški sobi, na severni strani sta kopalnica in utiliti, na južni pa je osrednji bivalni prostor s kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo, ki je prav tako povezan z novim balkonom. »Sorazmerno strm naklon je omogočil ureditev galerije pod slemenom dvokapne strehe, kjer je skupna delovna oz. igralna soba, od koder se pogledi odpirajo proti severu na Kamniške Alpe in proti jugu na Mengeško polje. Leseno stop­nišče povezuje nivo mansarde in galerije v enoten bivalni prostor.«

Interier zaznamujejo les in pečnice

Svetlo in prostorno mansardo, ki meri 150 kvadratnih metrov, zaznamuje les. Ta je bil izhodišče pri urejanju interierja. »V naročnikovi družini je z lesom povezanih več generacij – več prednikov je bilo mizarjev, naročnik se ljubiteljsko ukvarja z rezbarjen­jem, njegov oče izdeluje preprosto leseno pohištvo. Zato je bila to logična izbira. Hrastov parket velikega formata in hrastovo stopnišče na galerijo povezujeta osrednja bivalna prostora, pohištvo pa je zasnovano kot preplet lesenih elementov in elementov iz barvanega mediapana. Pohištveni elementi prehajajo iz prostora v prostor in zaokrožijo ambient,« še pravita sogovornici.

Foto: Ana Skobe

Poleg lesa so bile eden od osrednjih elementov oblikovanja interierja pečnice, ki jih je izdelal naročnikov ded, ki je bil pečar. »Želja naročnikov je bila, da jih vključimo v zasnovo interierja. Pečnice, vstavljene v elemente kuhinjskega pohištva, predstavljajo barvni in oblikovni poudarek kuhinjskega otoka in visečih omaric. Idejno se navezujejo na ognjišče kot simbolno središče doma,« sta pojasnili arhitektki.

Mansardna stanovanja imajo tako prednosti kot omejitve. »Naklon strehe in višina kolenčnega zidu vplivata na uporabno višino mansarde in možnosti za njeno izkoriščenost ter umestitev pohištva. Ker je prostor drugačne oblike, je pohištvo običajno treba izdelati po meri. V kuhinji, na primer, ni mogoče namestiti običajnih visečih omaric nad pultom. Po drugi strani pa je ravno drugačna oblika oz. volumen prostora to, kar mu daje poseben čar in ponuja možnosti za visoke prostore, z drugačno zasnovo pohištva, še pravita arhitektki in poudarjata, da je zelo pomembno iz mansarde omogočiti poglede tudi skozi strešna okna.