Naročnici sta želeli prenoviti hišo staršev, kjer sta preživeli otroštvo, da bi lahko z družinama v njej preživljali prosti čas. Zato sta se odločili za prenovo podstrehe, ki naj bi postala skupni družabni prostor. Podstreha, ki meri 73 kvadratnih metrov, je bila pred prenovo, neizdelana, neizolirana in namenjena le za shranjevanje odvečnih stvari. In ravno to, da je bila podstreha neizdelana, se je po besedah arhitektke Tine Hočevar, ki je zasnovala prenovo in interier, izkazalo za prednost, saj je to pomenilo večjo svobodo pri oblikovanju.

Najprej so prenovili streho in vgradili nova strešna okna. Zaradi dotrajanosti so po besedah arhitektke zamenjali tudi okna v fasadi. Hkrati s prenovo podstrehe so izdelali energetsko sanacijo cele hiše. To pomeni, da so izolirali tako podstreho (z notranje strani) kot tudi spodnji del hiše, da fasadni ovoj ustreza zdajšnjim energetskim standardom. Na podstrehi so zamenjali tudi vse inštalacije, prenovili dimniško cev za kamin in na tleh dodali zvočno izolacijo, estrih in zaključni tlak - parket. Za ogrevanje pa kot najustreznejše izbrali talno gretje.

Družabni prostor in spa

Naročniki so si sprva želeli veliko prostora za knjige, veliko omar za shranjevanje, kamin in razgledno nišo v oknu za branje. A projekt, kot pravi arhitektka, se je razvijal in postajal kompleksnejši. Tako so družabnemu prostoru dodali še manjši spa s savno. Po tem, ko so  opredelili funkcionalno zasnovo, je bila ideja arhitektke jasna, in sicer, da bo to projekt o volumnih in prostorih, ki nastanejo med njimi. »Zamislila sem si odprt prostor, ki ga namesto sten zamejujejo programski volumni: kamin, obstoječa dimniška tuljava, savna in shranjevalne omare. Kockasti volumni postanejo ozadje in razstavne površine. V ospredju so knjige, spominki, slike in predmeti iz družinskega življenja, ki vzbujajo nostalgijo in pozitivno emocionalno povezavo z otroštvom, ki so ga naročnice preživele v tej hiši,« je povedala sogovornica in dodaja, da je raziskovala odnose med tipično poševnino strehe mansarde, kvadratnim tlorisom, volumni in svetlobo.

Barvna paleta kaže po besedah arhitektke značaj naročnikov. »Odločila sem se za močne barve, ki so v kontrastu s parketom. Ker je prostor na južnem delu bolj in na severnem delu manj osvetljen, smo izbrali dva odtenka zelene. V spaju je bolj topel olivno zelen odtenek, v dobro osvetljenem dnevnem delu pa hladnejši odtenek temno zelene. Za elegantno kombinacijo so dodane vijoličaste žametne zofe. Močne barve so zato, ker sem želela dati manjšo moč poševnini strehe in bolj poudariti volumne,« je še povedala arhitektka. Za boljšo naravno osvetlitev so vgradili dodatna strešna okna, ki so razporejena tako, da dobro osvetlijo spa, hkrati pa dodajo višino delu mansarde, kjer je kad.

!!galerija!!

Za dobro osrednjo osvetlitev mansarde so na lesene špirovce umeščeni reflektorji. Za posebno ambientalno osvetlitev skrbi osvetlitev za kockastimi omaricami, ki so na obodu. Te so posebej osvetljene z LED-trakovi, odmaknjene so od stene in dajejo občutek neomejenosti prostora. In to je po besedah arhitektke odgovor na pogosto težavo utesnjenosti mansarde.
Pri snovanju mansardnih stanovanj se arhitekti srečujejo tako z omejitvami kot tudi izzivi, ki prinesejo zanimive rešitve in posledično drugačne interierje. »Omejitvi v mansardah sta zlasti višina in poševna strešna površina, zaradi katere je prostora manj, kot je dejanska tlorisna površina. V vogalih je nekako izgubljen prostor, ki se ga največkrat zapre in izkoristi za omare. Vendar na ta način prostor mansarde vizualno zmanjšamo. Ravno to sem želela zasnovati drugače, narediti mansardo zračno in prostorno. Zato kockaste omarice niso polne, ampak so razrahljane in kot ogrlica nanizane na obodu,« odgovarja arhitektka. Ob tem svetuje, da je v mansardah dobro čim bolje izkoristiti višino in prostor odpreti, da je ostrešje vidno. »Leseno ostrešje ima največkrat patino in tudi to prispeva h končnemu videzu mansarde,« še pravi in dodaja, da je pri mansardi največji izziv stojna višina. »To pomeni, koliko površine je uporabne, koliko površine ima dovolj višine, da jo lahko uporabljamo. Pri tem ne smemo pozabiti, poudarja, da se pri gradnji doda veliko slojev (toplotna in zvočna izolacija, izdelava tlakov), tako da je na koncu dejanska višina nižja.
»Prenova mansard je eden od pravih korakov trajnostne gradnje, čim več bi morali obnavljati, zgoščevati naseljenost in manj graditi na novo,« zaključi arhitektka.