Mansarde: Obnova z mislijo na kulturno dediščino

Prenove stare meščanske hiše, ki je spomeniško zavarovana, so se lotili leta 2008. Pred tem je bila približno petnajst let prazna, v svoji zgodovini pa že večkrat prenovljena, nazadnje pred približno stotimi leti. Tokrat so temeljito prenovo hiše z dvema stanovanjema (podstreš­nim in v prvem nadstropju) začeli pri strehi z obnovo ostrešja, izdelavo izolacije in menjavo strešne kritine. Izbrali so bobrovec, kot je predpisano za hiše v mestnem središču Tržiča. Tudi vse lesene strope so izdelali na novo. Kot pove lastnik, je hiša zidana iz kamna, zidovi so ponekod debeli tudi do meter, izolacija sten pa je narejena na notranji strani. Zunaj je hiša dobila le nov oplesk, saj po predpisih zunanjosti ni dovoljeno spreminjati, kar pomeni, da tudi ne dodajati izolacije.

Podstreha je bila pred prenovo zgolj skladišče za stare stvari in ni bila namenjena za bivanje. Zdaj je v njej 85 kvadratnih metrov veliko stanovanje, ki obsega stopnišče, odprt bivalno-kuhinjski del, spalnico, kopalnico in majhno otroško sobo. V večini prostorov, zlasti pa v osrednjem, so vidni konstrukcijski elementi. Ohranili so stare tesane stropnike, izdelane iz smrekovega lesa, morali so jih le pobrusiti in na novo zaščititi. Ti leseni elementi in odprt volumen do slemena (v najvišji točki meri prostor približno štiri metre in pol) dajejo pečat stanovanju. V nasprotju z mnogimi sodobnimi mansardami ta nima strešnih oken, a je vseeno dovolj osvetljena (in z lepimi razgledi) z obeh strani, okna so na eni strani namreč umeščena pod streho v kolenčnih zidovih, na drugi pa so narejene frčade. Prav tako so ohranili lesena okna.

Pri zasnovi interierja sta se gostitelja odločila za kombinacijo tradicionalnega in modernega. »Želela sva si sodobno stanovanje s poudarkom na lokalnem lesu in naravnih materialih ter kar se da funkcionalno,« pojasnjuje sogovornik. Za stopnišče in talno oblogo po vseh prostorih sta izbrala jesenov parket, za druge lesene poudarke oreh in javor, v kopalnici pa naravni kamen. Pohištvo je kombinacija kupljenih tipskih kosov in pohištva, narejenega po meri, ki ga je izrisal lastnikov oče, arhitekt Ignac Primožič, ki skupaj z našim gostiteljem vodi projektivno-konstrukcijski biro proArhins. Ta nadaljuje del tradicije šole prof. Eda Mihevca in se veliko ukvarja tudi z revitalizacijo starih stavb.

Kakor poudarja Primožič, so poskušali narediti kar se da funkcionalen in prijeten prostor za bivanje. Izbrala sta v glavnem svetlo, belo pohištvo v kombinaciji z naravnim lesom. Časa in znanja je bilo dovolj, zato so se veliko ukvarjali tudi z detajli, ki so, na primer, vidni na lesenih vratih ali kuhinjskih omaricah. Lastnika razmišljata, da bi v stanovanje umestila še kakšen star kos pohištva, za zdaj je to le restavriran stol, ki je bil nekoč del opreme portoroškega hotela Palace.

Stanovanje se ogreva s klasičnimi radiatorji in je priključeno na mestni plinovod, kljub temu pa sta se gostitelja odločila še za lončeno peč v dnevni sobi, ki prostor dodatno ogreje in hkrati ustvarja prijetno, domačno ozračje. Med najzahtevnejšimi posegi je bila izvedba vodovodne napeljave, saj so zidovi zelo debeli in ponekod prave »skale«, zahtevna pa je bila tudi dostava materialov in pohištva v mansardo. Vse kose so morali prinesti razstavljene, sedežno garnituro pa celo dvigniti z dvigalom na zunanji strani hiše in skozi okno. Kot pravi gostitelj, je v mansardi lahko veliko, tudi majhnih, stvari zahtevnih za izvedbo, recimo, kam in kako obesiti viseče luči.

Takšna prenova, kot so se je lotili z ureditvijo mansarde in celotne hiše, je po besedah sogovornika finančno velik zalogaj, a glede na zgodovino in lokacijo izjemnega pomena. V njej je imel nekoč gostiteljev dedek mizarsko delavnico, tu pa sta bila rojena tudi dr. Janez Ahačič, pradedek pesnice Lili Novy, in akademik prof. dr. Janez Peklenik. Z mislijo na te osebnosti v pritličju hiše urejajo spominsko sobo, ki bo odprta za širšo javnost.