Mestna 
romantika

Recikliranje je naši gostiteljici blizu, zato ni nič čudnega, da včasih kar na svojem kolesu pritovori kakšen star, a uporaben kos pohištva, ki ga potem predela in uporabi v stanovanju. Pogosto so to stoli. »Stoli so moj fetiš,« priznava v smehu, »so posebni, povsod so in veliko jih uporabljamo.« Kar nekaj starih, ki čakajo na prenovo, ima shranjenih pri starših, dva, ki bosta kmalu v delu, pa sta priprav­ljena v ljubljanski kleti. Najbrž bosta dobila fluorescentno preobleko, razloži sogovornica, saj so ji trenutno ti odtenki posebno pri srcu in še strašno so »in«. Stola je našla kar pri sosedih, ki so prenavljali stanovanje, seveda sta bila namenjena na odpad.

Stanovanje je, še preden ga je gostiteljica najela, doživelo nekaj sprememb. Že lastnica ga je namreč tako preuredila, da je postalo odprto in s tem bolj zračno ter prostornejše. Tako v njem ni z vrati ločenih prostorov, ampak so med njimi odprti prehodi. Vrata vodijo le v kopalnico. Stanovanje je bilo že opremljeno, detajle pa sta dodala sama. Stara lončena peč v kotu dnevnega prostora, ki jo tudi uporabljata, je ena ljubših obstoječih stvari naše gostiteljice. Ne gre samo za ogrevanje, tudi prijeten vonj in občutek, ki ga vnaša, je pomemben, ustvarja drugačen ambient, kakor če toploto oddajajo radiatorji. Toplina ognja ima poseben čar.

Prostor je v stanovanju dobro izkoriščen in povsem zadostuje za dva stanovalca. Postelja je narejena po meri, prav tako garderobni omari, ki segata od tal do stropa, tako da je v njiju kar precej shranjevalnih površin. Sicer majhna kuhinja je dovolj velika za prave kulinarične užitke. Julijana namreč odlično kuha, kakor pripoveduje, je to podedovala po mami, ki ji je odkrila tudi nekatere 
skrivnosti dobre slovenske kuhinje. Zbiranje starih predmetov in njihova predelava pa sta očetov vpliv, pravi v smehu, zato marsikatero uro preživi v njegovi delavnici.
Blizu ji je staro pohištvo, ki ima dušo, ki je narejeno iz pravega masivnega lesa, in ne iz ivernih plošč ali plastike, v sodobnem oblikovanju tako priljubljenih materialov. »Stol, miza ali kateri koli drugi kos mora biti iz lesa, na katerem se vidijo grče, imeti mora vsebino, če pa so ga poleg tega nekoč že uporabljali, je sploh lepo, saj ima zgodbo,« pripoveduje gostiteljica in vzneseno pristavi: »Les je nekaj tako posebnega in lepega.«

Iz takega starega lesa je knjižna polica v dnevni sobi. Pravzaprav je stara lesena lestev, ki jo je Julijana nekega jutra, ko se je peljala s kolesom v službo, zagledala ob smetnjaku. Takrat je ni mogla pobrati in peljati s sabo, a jo je počakala, ko se je vračala iz službe. Malo očiščena in s policami iz starih desk, ki sta jih s fantom našla na vikendu staršev, je dobila novo vlogo, s staro vsebino. Ko bo nekoč imela svoje stanovanje, bodo vse stvari takšne, pripoveduje gostiteljica.

Duhovitih in izvirnih zamisli v njunem malem stanovanju ne manjka. Tako ima ogledalo, prislonjeno ob steno med dvema oknoma v dnevni sobi, še drugo, precej neobičajno funkcijo. Kadar se na obisku zbere večja družba prijateljev, postane jedilna miza. Kako, se najbrž sprašujete. Na klubski mizici gostiteljica naloži še nekaj knjig, na vse skupaj pa ogledalo, ki tako postane precej neobičajna mizna plošča, a z izbrano dekoracijo je učinek enkraten.

Julijani se nenehno utrinjajo ustvarjalne zamisli, kar preveč za tako majhno stanovanje. Čeprav so se ji uresničile sanje, ko se je preselila v staro središče mesta, pa bo najbrž nekoč živela v hiši z vrtom, da bo lahko gojila svojo zelenjavo, domačo in čisto zares bio. »Želim si, da bi imela staro hišo, zidano iz opeke, iz klasičnih oranžnih zidakov, ti so nekaj najlepšega na svetu. Potem bi jo po svoje predelala. Vse bi bilo v enem prostoru, v njem pa reciklirano pohištvo,« energično pripoveduje in dodaja, da jo zdaj navdušujejo zamisli o starih predalih, ki jih naložiš drugega na drugega in jih povežeš, na primer z usnjenim pasom. Tudi jedilno mizo si predstavlja, kakšna bi lahko bila. Želi si, da bi jo izdelala iz starih vrat, polnih grč in drobnih luknjic, ki so zdaj še vgrajena na vikendu starih staršev. »Najlaže je kupiti v trgovini,« razmišlja, »povsem drugače pa je, če nekaj pobarvaš, predelaš in daš svoj pečat.« Gostiteljica še omeni, da tudi šiva, pred kratkim pa je po petnajstih letih znova prijela v roke pletilne igle. Ustvarjalnosti v tem stanovanju, kjer se prepletajo slogi, barve in drobni predmeti, kupljeni po različnih trgovinah, bolšjih trgih doma in na potovanjih, ne manjka. Še glasba zveni drugače, saj prihaja iz gramofona, zato je tudi zbirka plošč na vidnem mestu v dnevni sobi. Zadnja kupljena je plošča lani preminule britanske glasbenice Amy Winehouse. Čeprav je marsikdo prepričan, da se nove glasbe ne da kupiti na vinilkah, ni tako, pravi gostiteljica, skoraj vsa je še vedno posneta tudi na gramofonskih ploščah, in mi pokaže dve »čisto odbiti« iz njune zbirke v fluorescentni rožnati barvi.