Namakalni sistemi: Nadzorovano z razpršilci ali kapljično

O potrebi rastlin po vodi in racionalni rabi te smo se pogovarjali z Andrejo Sušnik, vodjo oddelka za agrometeorologijo na Agenciji RS za okolje, kako smotrnost zagotovimo z izbiro namakalnega sistema, pa s Frankom Godcem iz grosupeljskega podjetja T-Bird.

Da bi zalite rastline lahko vodo čim bolje izkoristile, moramo spoznati njihovo vodno bilanco, tj. podatke, koliko vode na dan potrebuje določena vrsta rastline ali posevka v določenem razvojnem obdobju, pravi Sušnikova. Podatki o tem za vse značilne kraje po državi so dnevno dostopni na spletni strani ARSO (http://www.arso.gov.si/vreme/napovedi%20in%20podatki/agro_podatki.html). Z njimi je izražena količina vode, ki dnevno izhlapi s kvadratnega metra povprečne travnate površine, ki jo redno vzdržujemo s košnjo. Strokovno rečeno je to podatek o evapotranspiraciji, seštevku količine vode, ki izhlapi s tolikšne površine tal in iz rastlin na njih. Ko je v vročem poletnem dnevu podatek o evapotranspiraciji s travne površine pet milimetrov ali pet litrov, to pomeni, da moramo kvadratni meter zaliti s petimi litri vode, razloži. Če gre za namakanje zelenjadnic, pa je priporočljivo, če iz literature pridobimo predznanje, kolikšna je poraba vode v različnih razvojnih obdobjih določene kulture, pri čemer je ta največja v času pospešene tvorbe listne mase ali plodov. Javno dostopnemu podatku o izhlapevanju s kvadratnega metra travne površine moramo torej dodati še potrebe rastline glede na razvojno fazo, da izračunamo, koliko vode potrebuje, in temu prilagodimo izbiro namakalnega sistema, pravi Sušnikova. Sama spodbuja ljudi, da se o potrebah rastlin po vodi poučijo, četudi jim ustrezno krmiljenje namakalnega sistema, upoštevaje te podatke, programira njegov dobavitelj.

Za namakanje zbirajmo meteorno vodo

Za najracionalnejšega velja kapljični sistem, s katerim iz cevi voda prodira neposredno v območje korenin, najbolj pa je potratno zalivanje s cevjo, ker ne nadzorujemo, koliko vode smo porabili. Idealen čas za zalivanje so po njenih besedah zgodnje jutranje ure, ko se zrak najbolj ohladi in rastline najbolje vsrkavajo vodo. Zalivanje čez dan poleg tega pri rastlinah lahko povzroči šok, kar vodi v bolezni, kapljice na tkivu v sončni svetlobi pa ustvarijo učinek lupe in povzročajo sončne ožige. Priporoča, da za zalivanje vrta v delu leta z obiljem padavin napolnimo vgrajene zalogovnike vode in ne porabljamo vode iz vodovodnega sistema. Največ namreč moramo zalivati prav takrat, ko je zaradi suše zalivanje s pitno vodo omejeno ali prepovedano. Deževnica poleg tega rastlinam bolj ustreza.

Na izbiro najprimernejšega vira vode se naveže tudi Franko Godec, ki opaža čedalje večjo ozaveščenost ljudi – ob novogradnjah ali prenovah jih da namreč vse več vkopati cisterno oz. zbiralnik meteorne vode, oprem­ljen s črpalko. Tudi po tehnični plati je ta dobro izhodišče za smotrno razpeljavo cevnih sistemov, ki jih potrebuje zalivalni sistem. V primerih, ko je vodni vir le priključek za vodovodno napeljavo s presekom 1/2 palca, je zaradi manjšega pretoka potrebno več avtomatike oz. ročnih ventilov za krmiljenje sistema. Medtem ko po polpalčni cevi priteče 1,2 m3 vode na uro, zagotavlja presek 3/4 palca že 2,5 m3. V praksi to pomeni, da šibkejši priključek zadostuje za hkratno delovanje treh ugreznih razpršilcev za vrtno zelenico, močnejši pa šestih – za trato s površino 200 m2 jih potrebujemo okrog 20, razloži. Smiselno je, da zalivanje poteka po sektorjih, tj. območjih zelenice, ki jih je treba zalivati glede na lego časovno različno.

»Ljudje si namreč napačno predstavljajo, da je treba vse dele zelenice zalivati enako dolgo; takšen način namreč povzroči vrsto težav,« opozori sogovornik. Količina vode se določi glede na osončenost zelenice in razne prepreke, kot so visoke ograje ali pergole, ki čez dan delajo sence na zelenicah ali okras­nih gredicah. Preveč vlage na teh mestih kmalu povzroči razrast mahu.

Če se odločimo za namakalni sistem, je zato smiselno izbrati takšnega s samodejnim krmiljenjem, pri katerem nam izvajalec čas zalivanja in količino vode po območjih natančno programira na podlagi večdesetletnih podatkov o vodni bilanci rastlin, ki jih beleži ARSO. Zalivanje se vklopi ob najprimernejšem času proti jutru, kar pomeni prihranek vode in bolj zdrave rastline. Nadaljnja prednost avtomatike v primerjavi z ročnim uprav­ljanjem ventilov je enakomerna zalitost in to, da namakalni sistem rastline oskrbuje z vodo tudi, kadar smo dalj časa odsotni. Programska ura z nastavitvami je ponavadi nameščena v garaži ali vrtni lopi. Sogovornik priporoča, da izberemo avtomatizirani sistem, pri katerem so navedeni točni podatki o količini porabljene vode v časovni enoti, saj je drugače smoter nadzorovanega zalivanja izničen. V praksi se z evapotranspiracijo izgubljena voda ne nadomešča dnevno, temveč v večdnevnih presledkih, da namočenost seže v večjo globino, s čimer se krepi koreninski sistem.

Tipi namakalnih sistemov

Obstaja več sistemov namakanja: za trate je najprimernejši sistem z ugreznimi razpršilniki, pri katerih je cevni sistem napeljan pod zemljo, za rastline, pri katerih ni dobro zmakati listov, grmovnice, okrasne trajnice, sadno drevje in gredice z vrtninami pa različne izvedbe kapljičnih cevnih sistemov, bodisi podzemne ali površinske. Sistemi z mikrorazpršilci se večinoma uporabljajo za profesionalne namene.

Pri novogradnjah in novih vrtovih je smiselno namakalni sistem načrtovati, ko vemo, kakšna bo hortikulturna ureditev; sodelovanje krajinskega arhitekta pri tem zagotovi pravilno razporeditev ugreznih razpršilcev in razvodov za kapljično namakanje, ki bodo oskrbovali občutljivejše okrasne rastline. Vgradnja podzemnih cevi pred navozom zemlje ni priporočljiva, saj jih lahko mehanizacija stisne, ko so že prekrite z zemljo, pa je težko najti poškodovano mesto.

Sistem ugreznih razpršilnikov

Pri kako veliki površini vrtne zelenice je smiselno investirati v avtomatski sistem z ugreznimi razpršilniki? Odvisno od časa odsotnosti, pravi sogovornik. »Tistemu, ki gre v visokem poletju za mesec dni na počitnice, se splača tudi za majhen atrij v blokovsem naselju, drugače se lahko poslovi od trate. Za atrij površine 4 x 8 metrov bo denimo potreboval sistem s šestimi razpršilniki (glede na zasaditev),« pove sogovornik.

Obstajajo razpršilniki z dosegom od 1 do 25 metrov, izbira pa je odvisna od konfiguracije terena, tega, ali gre za vrt, ali je zelenica obkrožena z drevesi, grmovnicami, trajnicami in podobno. Poleg statičnih obstajajo tudi vrt­ljivi razpršilci, pri obojih pa je horizontalni kot nastavljiv in lahko pršijo v kotu od 0 do 330˚, s čimer zagotovijo enakomerno namočenost vseh delov površine. Kot, ki ga curek vode tvori s tlemi, je 35˚. Treba je vedeti, da daljši ko je doseg curka, močnejše so kapljice, to pa je za visoke rastline neprimerno, še opozori sogovornik.

Sistem ugreznih razpršilnikov se pri novih vrtovih vgradi, ko je teren izravnan, zemlja in fina vrhnja plast pa navoženi. Cevni sistem se napelje pred položitvijo travnih preprog ali setvijo trave. Na že urejenih vrtovih pa se s posebnim rezalcem travne ruše izkop­ljejo približno 10 cm široki in 30 cm globoki kanali, da je mogoče kakovostno travno rušo položiti nazaj. Pri tem tipu namakalnega sistema se uporabijo običajne toge plastične vodovodne cevi, razloži Franko Godec.

Vzemimo primer, da trato zalivamo z avtomatsko krmiljenim sistemom z ugreznimi razprišilniki: zalivanje v sezoni je programirano tako, da se npr. aprila začne s 30 odstotki zmogljivosti, sredi poletja doseže 100 odstotkov in se konec septembra spet spusti na tretjino zmogljivosti (odvisno od vremenskih razmer v različnih delih Slovenije se seveda lahko shema razlikuje).

Kapljični sistem

Kapljični sistem namakanja predstavljajo 16 mm debele gibljive cevi, v katerih so na enakih razdaljah kapalke, ki skozi luknjo v cevi dovajajo enakomerno količino vode (dva litra na uro na kapalko). Najpriporočljivejša razdalja med kapalkami je 33 cm, pri nakupu sistema pa je pomembno, da izberemo takšnega s samoregulacijskimi kapalkami, ki zagotavljajo, da je pretok vode skoznje enak na vsej dolžini cevi, tudi če je ta dolga sto metrov.

Klasični primer namakanja s kapljalno cevjo je npr. živa meja. Prav je, da je cev razpeljana z obeh strani žive meje, drugače bodo rastline razvile korenine samo v območju namočenosti na eni strani. Pri živi meji, grmovnicah in trajnicah je gibljiva cev ponavadi okrog 5 cm pod prstjo ali zastirko, da ne kvari videza, poleg tega pa se ne segreva. Enako intenzivnost zalivanja zagotovimo s tem, da so kapalke na površini razporejene v enakem rastru (npr. 33 x 33 cm), torej sta pri živi meji cevi tudi toliko narazen.

Če imamo le trato in neobčutljivo živo mejo, lahko to ustrezno namočimo z razpršilci za trato, vgrajenimi ob meji med njima, pri katerih nam izbira kota, večjega kot 180 stopinj, omogoča, da del vode prši tudi nazaj, proti živi meji.

Po sogovornikovih besedah se v zadnjem času kapljični sistemi uporabljajo tudi za ozelenjene strehe, kjer so nadomestili razpršilce – na vetrovnih strehah so bile izgube vode zaradi zanašanja precejšnje. Cevi so na strehah speljane nad plastjo izolacije in pod drenažno plastjo in rastnim substratom. Površinsko zalivanje je v takem primeru potrebno, dokler korenine ne prerastejo vse globine substrata.

Drugačna je denimo izvedba kapljičnega sistema za sadna drevesa na ljubiteljskih vrtovih. Obnese se, če ga napeljemo v radiju 50 cm okrog debla drevesa, in sicer tako, da na globini 30 cm ali manj položimo porozno drenažno cev, vanjo pa napeljemo gibljivo kapljalno cev. S tem onemogočimo, da bi se kapljalna cev pod težo prsti stisnila. Tak način nas pri košnji ali mulčenju ne bo oviral. Fino obrezana sadna drevesa, postavljena v špalir ob zelenici, sicer lahko zalivamo tudi z razpršilci, vendar morajo imeti zelo fine kap­lje in največ 6 metrov dosega, pravi Godec.

Pri gredicah z vrtninami se večinoma uporabljajo površinsko položene za prst debele kap­ljalne cevi, ki jih lahko med okopavanjem odmaknemo in po koncu sezone zvijemo na kolut. Tudi tu je priporočljiva razdalja med kapalkami 33 cm. Za bolj profesionalne namene pa se dobi tudi prepustna vrtnarska folija zastirka z že vpeljanimi ploščatimi naluknjanimi cevkami, katerih funkcija je primerljiva s klasično kapljalno cevjo, le da se po koncu sezone s folijo vred zavrže.

Sicer pa lahko izbiramo med velikim spektrom razpršilcev in kapljalnikov, ki so nameščeni na različni višini od tal, tako da se namakanje prilagodi reliefu terena in oblikam rastlin, pri programiranju intervalov in trajanja zalivanja pa je seveda treba upoštevati tudi sestavo prsti in njeno sposobnost za zadrževanje in prepuščanje vode, opozori Franko Godec.