»Ko se z glavnih ljubljanskih ulic sprehodimo do skritih mestnih atrijev, odkrijemo skromnejše in neokrašene večstanovanjske hiše, ki so bile davno tega namenjene služinčadi pomembnih mestnih družin. V eni izmed takšnih hiš, ki je pred skoraj 500 leti zrasla ob vznožju grajskega griča, je zdaj 63 kvadratnih metrov veliko stanovanje, polno skritih spominov in odkritih detajlov, ki opominjajo na bogato zgodovino mestnega jedra,« pripovedujejo arhitekti iz biroja ideal:ist studio.

Stavba je v stoletjih tako zunaj kot znotraj doživela veliko prezidav in dopolnitev. Nekatere so v tem času prevzele pomembno statično vlogo, zato jih s prenovo niso odstranili. Kar nekaj površine stanovanja se skriva v okenskih nišah in prehodih, ki so jih ponekod izkoristili, drugod pa pustili proste, da dajejo prostoru zračnost in poudarjajo historični okvir.

Z minimalnim posegom do ločene spalnice

Stanovanje je bilo po besedah arhitektov pred prenovo v precej slabem stanju, tako funkcionalno kot z vidika dotrajanosti opreme in napeljav. »Čeprav je relativno veliko, je zaradi neštetih neizrabljenih kotičkov delovalo kot enosobno, v katerem sta lahko bivali največ dve osebi. Z minimalnimi posegi smo dobili ločeno spalnico in dodatno sobo. Ker je bilo pohištvo v temnih odtenkih, je delovalo še temnejše, kot je v resnici. Običajno pa takšne stare stavbe skrivajo nešteto skritih napak, ki se odkrijejo pri prenovi. Verjetno so prav to razlogi, da je bilo stanovanje dolgo naprodaj, saj so kupci potrebovali veliko domišljije, da bi si te stare zidove predstavljali kot dom,« pojas­njujejo arhitekti.

Tloris je bil zelo razdrobljen in z veliko neizkoriščene površine. »S premišljenimi manjšimi posegi smo prehoden prostor povezali s hodnikom in vanj umestili kuhinjo. Tako smo razbremenili celoten ožji prostor v ozadju stanovanja. Tam smo pridobili manjšo kopalnico in dodatno sobico. Spalnico smo umestili na mesto nekdanje kopalnice, ki je svetlobo dobila skozi hodnik. Tudi v novo spalnico prihaja tako, nazaj v prostor pa jo odbija ogledalo na vratih, ki povzemajo obliko znova odprtega prehoda,« so pojasnili.

Zasnovo interierja so arhitekti prilagodili želji lastnikov po svetlih prostorih, hkrati pa so ohranili historično lupino in tudi nekaj smiselnih posegov prejšnjih lastnikov. »Tako smo odprto kamnito steno samo prepleskali in ob njo umestili kar se da minimalno pohištvo, da ostaja prosta. Shran­jevalne površine smo postavili v manjše prostore. Povsod, kjer je konstrukcija objekta zanimiva in izrazito zgodovinska, smo umestili predmete oz. pohištvo ter jih s svetlobo poudarili,« še pojasnjujejo v biroju ideal:ist studio. Nastal je skladen preplet zgodovine, tako stavbe kot osebne zgodovine lastnikov, in sedanjosti.

!!galerija!!

Kamen in les

Izbor materialov je precej narekoval kar objekt sam. Grajen je iz kamna in lesa, zato so uporabili veliko lesa in barv ter obdelav, ki izhajajo iz barvne palete in teksture teh dveh materialov. »Stara vrata in okna so imela medeninaste dodatke, ki smo jih očistili in poudarili z zlatimi kovinami na novem pohištvu. Pohištvo je v toplih sivih in bež odtenkih, ki sicer sodobno oblikovanim kosom dodajo nekaj topline oz. patine, kar pritiče tako staremu ambientu, kljub temu pa prostor ostaja svetel,« pravijo arhitekti. Poudarke v globoki rdeči barvi so izbrali na željo lastnika. V enaki rdeči barvi je tudi celoten niz omar v spalnici, ki v kombinaciji z bež stenami prostoru dajejo intimen značaj.

Notranjo opremo so oblikovali tako, da zidove in konstrukcijo poudari na najbolj zanimivih delih, kjer je lupina stanovanja najbolj izpovedna, ter jo popolnoma izkoristili za shranjevanje v delih, kjer je bilo to mogoče. Tudi tam so pohištvo zasnovali z določenimi odmiki od sten in konstrukcijskih elementov, da bi prostor ostal kar se da zračen. Ohranili so staro stavbno pohišt­vo, novo opremo pa dopolnjuje še nekaj starih kosov, ki so jih prinesli lastniki. Stara lesena stola, ki ju je lastnik dobil v dar od babice, na primer predstavljata vez z osebno zgodovino. Iz njiju izhaja tudi izbor novih stolov v barvi naravnega hrasta, ki stari par še bolj poudarijo. V stanovanju so posebno vlogo namenili tudi umet­ninam, izstopa kip kiparke Metode Maj, ki krasni dnevni bivalni prostor.

Okenske niše, opoldne obsijane s soncem

Veliko pozornosti je zahtevalo oblikovanje naravne in umetne svetlobe. »Volumne smo zasnovali tako, da so prosti na tistih delih, kjer lahko pride svetloba čim globlje v prostor. Tako se na primer zgornje kuhinjske omarice in vogal kuhinje umaknejo svetlobi, da se ta odbija na površini kuhinjskega pulta in spodnjih omaric. Prehod v spalnico je ravno pod pravim kotom, da jutranja svetloba nežno prodre skozi prosojno zaveso in se odbije od ogledala. V dnevnem prostoru so okenske niše prazne (na mesta, kjer so bili nekoč radiatorji, bi lahko namestili omarice), saj jih opoldne obsije sonce. Zato so ob tem času oboki še posebno lepo po­udarjeni,« opisujejo arhitekti oblikovanje svetlobe v stanovanju.

Ob takšnem razumevanju naravne svetlobe v prostoru so umetno načrtovali v več ravneh oz. plasteh. Glavna osvetlitev zagotovi popolno osvetljenost, kadar je to potrebno, stenske in diskretne luči pod in nad pohišt­venimi elementi pa ustvarjajo različne ambiente, bodisi poudarjajo umetnine, ob večerih poudarjajo lupino stanovanja ali pa delujejo kot prijetna ambientalna osvetlitev za večerno branje.

»Stanovanje je bilo izziv zlasti zaradi svojega razdrobljenega in nefunkcionalnega tlorisa, saj sama hiša ne omogoča večjih gradbenih oz. statičnih posegov. V takšnih primerih je treba ovrednotiti potrebe in želje, da lahko oblikujemo prostor, ki služi vsem potrebam stanovalcev, a hkrati ostane spoštljiv do starega okvirja in mu dopušča, da pripoveduje o preteklih časih še naprej,« so še pojasnili arhitekti.