Odprta vrata: Babičina dediščina

Hišo sta kupila babica in dedek v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil ta del Ljubljane še vas, hiša pa sredi polja, pripoveduje gostiteljica in v smehu doda, da so takrat iz središča mesta na ta konec prihajali na izlet. Zdaj čisto nepredstavljivo. V hiši, ki ima zaradi svojih let poseben čar, živi vsa družina, a vsak v svojem stanovanju. Oče in mama v mansardi, brat z družino v drugem nadstropju, naša gostiteljica pa v prvem. Tako so skupaj, a še vedno imajo svojo zasebnost. Pred 15 leti so starši hišo popolnoma renovirali, tako notranjost kot velik vrt.

Stanovanje, v katerem živi Katarina Mala dobrih pet let, je veliko približno sedemdeset kvadratnih metrov. Največ prostora je odmerjenega dnevni sobi, v kateri sta urejena tudi jedilni in delovni kot. Seveda ima stanovanje tudi bivalno kuhinjo, spalnico in dve kopalnici ter teraso z izhodom na vrt.

V celoti je opremljeno s stilnim pohištvom iz češnjevega lesa. Kakor pravi gostiteljica, si pred kakšnimi šestimi leti ne bi mogla predstavljati, da bi živela obdana s takimi kosi, a se ji je okus v tem času nekoliko spremenil. Ta slog opreme ji je preprosto postal všeč, čeprav ji je še vedno najbolj pri srcu retro, zlasti petdeseta leta prejšnjega stoletja. Rada ima naravne materiale, les, v njenem domu je to češnja, ter umirjene barve. Živih odtenkov po stenah ne bi prenesla, pravi, podoben okus jo spremlja tudi pri oblekah, saj je velikokrat oblečena v črno, le tu in tam, zlasti na pevskih nastopih, jo po nasvetu stilistov lahko vidimo v čem bolj živahnem. Enako je z vzorci, ti so v stanovanju le na kavču in fotelju, a prav tako delujejo umirjeno. Največ časa preživi v dnevni sobi in spalnici, malo pa v kuhinji, ker sama zase nerada kuha, kar pa ne pomeni, da ji to ne gre od rok.

Stanovanje zapolnjujejo umetniške slike, predmeti in knjige, marsikatera z zavidljivo letnico natisa. Med najstarejšimi je vezana zbirka slovenskega časnika Ljubljanski zvon z letnico 1881, to je od nastanka naprej, pa Rokovnjači Josipa Jurčiča, stare enciklopedije in še mnogo zanimivih knjig najdemo na njenih policah. Večino jih je podedovala po babici, ki je imela čudovito knjižnico, pripoveduje gostiteljica.

A knjige niso edini dragoceni predmet, skozi steklo vitrine v kotu dnevne sobe nam pokaže več kot sto let star porcelan, ta je še prababičin. Tudi sama ga najraje občuduje kar varno pospravljenega v vitrini.

Na policah ob drugih predmetih izstopajo angeli. Kakšna je zgodba o njih, jo povprašam. »Moja babica je verjela v angele, zato spremljalo tudi mene, z angeli je povezano tudi moje podjetje Akordia, prav tako so inštrumenti velikokrat povezani z angeli,« odgovarja gostiteljica, nekaj jih je babičinih, občasno pa ji kakšnega podarijo prijateljice. Sicer pa je v stanovanju tudi nekaj ogledal, ki po njenem odprejo prostor, k domačnemu ozračju pripomore še kamin v dnevni sobi. Naša gostiteljica ni aktivna le na glasbenem področju, kjer med drugim nastopa s svojim Kvartetom, ampak organizira tudi prireditve. Minulo nedeljo je bil recimo Čarobni dan, druženje za družine, za katerega je skrbela kot vodja projekta in bila delovna vse poletje. Zato je še toliko pomembnejše, da jo doma pričakajo domačno zatočišče, umirjen dom in toplina, družina, ki je, kakor pravi, zanjo na prvem mestu. Sicer pa veliko potuje, obožuje sredozemske dežele, zlasti Grčijo.