Odprta vrata: Barve pozabljenih princesk

Na prvi pogled gostiteljici Ani nikakor ne bi pripisali toplega podeželskega sloga, v katerega je odela prostore svojega doma. Tudi sama sebi ga pred nekaj leti ne bi, v smehu pripoveduje, saj je po duši še vedno rokerica. »Če bi mi kdo pred dvema letoma rekel, da bom imela takšno stanovanje, bi se mu smejala,« prizna. A okus se ji je spremenil. »Všeč sta mi angleški in skandinavski slog opreme,« pripoveduje, ker sta topla, polna stvari, okrasnih predmetov, tkanin, cvetja. Marsikdo gre v oddaljene eksotične kraje, ona pa raje na sever, na Švedsko, Irsko, Škotsko.

Opremljanja se je lotila počasi. Pravzaprav, kot pravi, do zadnjega ni zares vedela, kako bo vse skupaj videti. Uporabila je stvari, ki so že bile v hiši, druge počasi nakupila. Želela si je naravnih materialov, kot sta les in kamen, izbor barv po stenah pa je prilagodila ilustracijam iz slikanice Princeske, posvečene pozabljenim princeskam, ki so jo v Franciji razprodali v desetih dneh. Ana pravi, da je tudi njo prevzela in očarala, zato so princeske ilustratorke Rebecce Dautremer pristale v okvirjih in na stenah, nekaj pa jih še čaka na uokvirjanje, med njimi bo tudi nekaj besedil. »Vedno potrebujem rdečo nit, da se lahko odločim, kako bom nekaj uredila,« pojasnjuje.

Naša gostiteljica, kot sama pravi, rada dobro je in tako tudi veliko kuha. Kuhinjo, pomemben prostor v hiši, je zato opremila premišljeno in zlasti funkcionalno. Načrt je narisala sama, v sredino umestila delovni otok, prostora pa je dovolj tudi za jedilno mizo. Zgornjim kuhinjskim omaricam se je odpovedala zaradi vizualnega učinka, a zdaj ugotavlja, da ima premalo shranjevalnih površin. Zato razmišlja, da bo dodala dve stari omari, ki ju bo predelala. Tudi za lesen delovni pult pritrdi, da ni najbolj praktičen, saj se na njem čisto vse pozna. Pogosto v kuhinji pripravljajo sladkarije, v zadnjem času vse pogosteje presne. Ob kakšni posebni priložnosti pa postrežejo tudi z vrhunsko kuhinjo z več hodi, zlasti ko za štedilnik stopi Anin fant, ki je profesionalni kuhar.

V dnevni sobi gostiteljica preživlja največ prostega časa. Stene je odela v sivomodro barvo, ki jo dopolnjujejo pohištvo v naravnih odtenkih lesa in beli barvi ter seveda slike, mehke tkanine in drugi dodatki. Hladne večere ogreje kaminska peč, ki je bila v hiši že prej.

Spalnico, ki je Anin najljubši prostor, poskuša ohraniti v slogu, kakršen ji je bil blizu prej, bolj udaren in povezan z rock glasbo. Že od nekdaj pa ji je pri srcu staro pohištvo. Tako je tudi v spalnici svoje mesto dobila sto let stara omara, ki jo je podedovala po babici. Črtaste stene za vzglavjem postelje se je lotila sama, kar je bil pravi podvig, saj je hitro ugotovila, da je pleskanje črt precej bolj zahtevno, kot se zdi na prvi pogled. Tudi v spalnici je nekaj slik in grafik, med njimi avtorskih del, ki jih je naslikala akademska slikarka Uršula Skornšek.

Kopalnica pa piše svojo zgodbo v slogu swinga, pin up slik in lestenca. Kot pravi Ana, ta zgodba še ni dokončana, a bo zagotovo imela pridih petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja. Sicer pa nenehno dodaja in spreminja stvari po hiši, nekaj jih mora še dokončati. Zelo je ponosna na »pralnico«, ki si jo je sama zamislila, umestila pa v prazen kot na hodniku. Za lesenimi vrati omarice se skriva pralni stroj, s stene pa se raztegne stojalo za sušenje perila. Tudi drugod je še kaj nekaj takš­nih drobnih, na prvi pogled skritih uporabnih rešitev.

V teh krajih je lepo živeti, nam pove Ana v pogovoru ob kavi, odličnih mafinih in piškotih, ki jih je za to priložnost spekla njena prijateljica. Tu še vedno veljajo vrednote, ki so jih nekoč poznali, poudari, recimo ljudje se med sabo poznajo in si tudi pomagajo. Vedno znova pa jo očara okoliška narava.