Odprta vrata: Beton, les, zrak in toplina

»Ko pridem sem, imam ob odprtih vratih na balkon in lončnicah občutek, kot da bi bila na prostem. Neverjetno, koliko svetlobe je pridobilo stanovanje po obnovi,« pravi. K takšni spremembi v osmem nadstropju stolpnice je pripomogla odprta zasnova prostora, čeprav je prenova izpostavila za stanovanje neobičajna, zamolkla materiala: stensko oblogo iz črnih opečnih strešnikov nad kuhinjskim pultom in surov beton na stropu osrednjega bivalnega prostora.

V življenju je prišlo obdobje, ko se je last­nica stanovanja odločila za spremembo, ki bi v njen dom prinesla drugačno energijo. »Hotela sem preproste stvari: naravne materiale, les, zelenje, beton, zrak, prostor in toplino. Sama sem imela veliko idej, za nekatere sem vedela, kako jih izpeljati, odločitev o materialih in usklajevanju pa je bilo v nekem trenutku preveč, zato sem se odločila za pomoč arhitekta.« Izbrala je impulzivno, a vodila jo je dobra intuicija. Rezultat sodelovanja z Goranom Rupnikom iz biroja RIBA, Rupnik in Brodar arhitekti, je namreč takšen, da se po novem doma počuti kot v središču svojega življenja, navdihuje jo z ustvarjalnostjo in odprtostjo za druženje.

»Pri mojem delu se redko zgodi, da bi naročnik tako jasno izrazil abstraktne želje, kot se je zgodilo tokrat, ljudje se bolj osredotočajo na materialno. Za rezultate, ki bi spremenili tvoje dojemanje doma, potrebuješ veliko poguma in zaupanje v arhitekta. Seveda se morata ujeti. To je veliko laže, če zamisel, ki jo projektant predlaga, nekaj časa odleži, da jo imata obe strani možnost preveriti,« je prepričan Rupnik. Izhodišče, na katerem so zasnovali tloris osrednjega bivalnega prostora (združil je prejšnjo kuhinjo, dnevno sobo in predsobo), sta bila obstoječa dimnika sredi prostora – treba ju je bilo umestiti čim bolj funkcionalno. Linijo s prehodi, ki jo narekujeta v prostoru, podaljšuje prosto stoječa predelna stena, v kakršne so ponavadi umeščeni kamini. A namesto kurišča je proti sedežnemu delu obrnjena elegantna niša za avdio-vizualno tehniko, s hrbtne strani pa se izkaže, da je to v resnici »zidana« knjižna omara.

Lastnica je želela zabrisati tudi funkcijo kuhinjskega niza, zato je vsa bela tehnika s pečico vred skrita za črnimi ličnicami, ob oknu pa se elementi končujejo s slepo omaro, ki deluje kot pozidan vogal. »V dnevnem delu najraje ležim na kavču in ob poslušanju glasbe sledim zgodbam, ki vijugajo po betonu na stropu. Ta grobi material je bil moja izrecna želja. V njem najdem neskončne pokrajine, prepotovane z motorjem, nepredvidene prigode in obraze ljudi, pripetih nanje.« Dva tedna je trajalo, da sta gradbena delavca zbila ves omet s stropa. Celo arhitekta je medtem kdaj obšel trenutek dvoma o pravilnosti odločit­ve, saj pri opaženju in vlivanju betonskih plošč graditelji stolpnice niti najmanj niso gledali na estetiko. Lastnica pa, pravi, je že med posegom čutila, da bo energija prava.

Vsega pol leta, kolikor so trajala dela, med katerimi so zamenjali tudi tlak in del inštalacij v osrednjem prostoru, je namreč prebivala v stanovanju, pravzaprav v spalnici in kopalnici. »Veliko mi je pomenilo, da sem lahko sproti spremljala prenovo in se 'čistila' skupaj s stanovanjem. Bil je stres – a pozitiven. Improviziranega življenja sem vajena z motorističnih potovanj po svetu, a vseeno je bil najbolj nadležen prah, ki se ga nisi in nisi mogel znebiti. Kuža Piki se je, medtem ko sem bila v službi, prav lepo spoprijateljil z delavci.« Da je tudi on sproti spremljal novosti, pričajo odtisi tačk, ki jih je neko noč pustil v betonski klopi. Skoraj gotovo gre za najtežji kos pohištva v stanovanju. Arhitekt je sedežno ploščo za klop ulil ob pomoči zidarja; opažena se je sušila 28 dni. Ker stoji vzdolž vse stene v osred­njem prostoru, ni čudno, da tehta več sto kilogramov. Gostiteljica najraje poseda na delu pod kuhinjskim oknom, kjer so gore kot na dlani.

Tudi pri prenovi spalnega dela stanovanja je bilo vodilo zračnost z izčiščeno opremo in čim manj predmeti. Eno od dveh preostalih sob so tako v celoti namenili garderobnim omaram in shranjevanju drugih večjih predmetov, medtem ko je v spalnici le najbolj elementarno: udobna postelja, zrak, mir, tišina. Oba prostora ločujejo od hodnika drsna vrata iz svetle vezane plošče, ki se kot rdeča nit pojavi še drugje v stanovanju. Črtasti presek, ki spominja na lešnikove napolitanke, je med drugim viden tudi na knjižnih policah in lesenih obrobah, ki uokvirjajo že nekoč prej zamenjana okna.

»Njihovi plastični profili resda ne vzbujajo topline, zato smo si zamislili nekakšne obrobe, niše, ki okna uokvirjajo kot slike. Nisem privrženec tega, da bi pri prenovi zamenjali čisto vse. Obstaja namreč past: stanovanja, v katerih ne ohraniš nič starega, kakovostnega, potrebujejo izredno veliko časa, da se vanja naseli prava energija, zato se poskušam nežno dotakniti tistega, kar lahko izboljšam in vključim v celoto z novim,« povzame svoje izkušnje arhitekt.