Odprta vrata – dediščina: Spomini in glasba v velikem skednju

Pogled nanjo se odpre z roba gozda: gruča gospodarskih poslopij pod osrednjo bivalno stavbo je razporejena na ozki planoti sredi pobočja med Medvedovim grabnom in 815 metrov visokim Medvedovim hribom. Še bolj od blizu se pokaže v medijih večkrat občudovani formalni vrt s pušpanovimi obrobami, ki sporoča, da je Medvedova domačija nekaj posebnega. S secesijskimi vzorci okrašena nekdanja gostilna ter mogočni skedenj in macesnov gaj za njim še potrdijo, da je eno najžlahtnejših srečevališč različnih vsebin kulturne dediščine pri nas.

Dobrodošli vsi, ki vedo, kam prihajajo

Domači si ne želijo privabljati radovednežev vseh vrst, ki se znajo nenadoma pojaviti na pragu in zmotiti delo ali skaliti mir. Dobrodošli pa so povabljeni ali napovedani občudovalci starih šeg in izdelkov nekdanjih rokodelskih mojstrov ter ljubitelji klasične glasbe.

Tudi midva z ženo sva prišla nenapovedana, a sva imela srečo. Naj malo počakava, je bilo slišati iz hiše, kjer so bili pri obedu. »Na griču za skednjem, kjer je okrog stare lipe lesena klopca.« Grič obdaja nasad visokih macesnov. Le redkokje jih je videti toliko na enem mestu. Ker jih nekoč niso posadili preblizu skupaj, je pod njimi svetlo in zračno. Za vse vrste travniškega cvetja in za gobe.

Ko se naužijeva neokrnjene lepote, se vrneva med hiše. Levo spodaj je pod velikim odprtim kozolcem toplarjem prostor za drobnico, drugi, ki služi za shrambo, pa stoji za hišo. Večino gospodarskih poslopij so po letu 2000 obnovili. Najprej so zamenjali leseno ograjo cvetličnega in zelenjavnega vrta, naslednje leto lesene obloge in nekaj nosilnih stebrov poda, skednja, ki je bil v celoti obnovljen leta 2012. Na kašči je restav­ratorjem uspelo osvežiti nekdanji vzorec na zidu. Hiška, v kateri je bila mizarska delavnica s kovačijo, ima nove omete, streho ter vrata in okna. V bivalni hiši so restavrirali obokano klet, odprto ognjišče in tako naprej.

Na plošči, pritrjeni ob vhodu v največjo zgradbo na domačiji, ki je spodaj hlev, zgoraj pa velikanski skedenj s stranicami 19 krat 13 metrov, piše, da so preureditev omogočili Evropski kmetijski sklad s sodelovanjem domačih ustanov in organizacij. Od zapletenega uradnega imena projekta je ostalo krajše: Zavod za ohranjanje dediščine, kulture, vzgoje in izobraževanja, Podkum 66.

!!galerija!!

Neskončno dela, sod brez dna, a tudi veliko veselja

Medtem se nama pridruži gospodar, upokojeni kirurg Rudi Zupan iz Zagorja, in klobčič družinske zgodbe se začne odvijati. »Jaz z Medvedovimi nisem v sorodu, je pa moja žena Mojca,« pojasni. »Po smrti zadnje stanovalke gospe Filomene Medved je usoda s testamentom določila, da sem leta 1996 prišel sem. Bilo bi mi žal pustiti, da bi vse to propadlo in se porazgubilo. Zato sem se lotil dela, ki ga je bilo in ga je še ogromno. Je kot sod brez dna. Samo strehe, bolj ali manj potrebne obnove, imajo površino 1800 kvadrat­nih metrov! Če ne bi bil mahnjen na to, se ne bi trudil. In bi bilo tudi zaman, če se leta 2012 ne bi prijavil na razpis Društva za raz­voj podeželja Zasavje za sofinanciranje projektov pri Evropskem kmetijskem skladu.

Vse, kar je na ogled v skednju, je s te domačije: blizu 300 enot, tudi skupin predmetov, ki sodijo skupaj, posameznih kosov pa je še veliko več. In vse niti še ni razstavljeno. Vodnik naju opozori, da je zaporedje posameznih sklopov, razstavljenih ob obodu skednja, zelo pomembno. Zato začnemo ogled pri orodju in drugih pripomočkih za obdelovanje zemlje – od vrta in njiv do travnikov in gozdov –, ki je ljudem zagotavljala eksistenco. Sledi več sklopov, posvečenih obdelavi in uporabi lesa, prav tako nujnega za življenje.

»Kolar in kovač morata biti blizu skupaj,« pove Zupan, ko pridemo do tja. »Za vozove in sani vseh vrst. Vse orodje je bilo pri roki in se je na srečo ohranilo, ni pa bilo ljudi. Zato so se čez zimo pri hiši ustavljali različni obrtniki – tudi krojač, šivilja in čevljar – ter naredili, kar je potrebovala družina.«

Skedenj tudi prireditveni prostor

»Poleg strokovnih posvetov z mednarodno udeležbo imamo tukaj že več let poučne delavnice za osnovnošolce iz Zasavja. Na primer prikaz delovanja stružnice za les, pranja perila po starem in izdelovanja vizitk iz naravnih materialov,« pove. »Lani je bila skupina dijakov posebno navdušena nad izdelovanjem lesenih vijakov in matic na stružnici ter nad žaganjem drv. Če je od stotih učencev samo deset takih, ki jih zanimajo primerjave med nekdanjimi in sodobnimi orodji in tehnologijami, če jih pritegne, ko pod prsti občutijo strukturo različnih materialov in tretjo dimenzijo izdelkov, drugače, kot jih prikaže računalnik, potem naše prizadevanje, da dediščino, ki smo jo prejeli v varstvo, ohranjamo in posredujemo naprej, ni zaman,« razmišlja gospodar. Nato poudari še drugo vsebino današnjega utripa na kmetiji: »Pri nas ima zelo pomembno vlogo glasba. Žena, glasbenica, pripravlja glasbene pravljice za otroke, že pet let pa prirejamo po tri koncerte klasične glasbe. Za to je zaslužen sin Marko, flavtist pri Berlinskih simfonikih, ki vabi k nam svoje kolege, izvrstne glasbenike z vseh koncev sveta. Takrat se skedenj spremeni v koncertno dvorano z nastopajočimi v središču in s poslušalci okrog njih.«

Družinska zgodba

Doslej najstarejša odkrita letnica na domačiji, 1768, je vrezana v hrastov tram nad rekonstruiranim odprtim ognjiščem v hiši, med pisnimi dokumenti pa je prvi, potrjen z rdečim pečatom, iz leta francoske revolucije 1789. Ohranjeni rodovnik sega celo do leta 1655, ko je bil rojen Matija Medved. Zadnji predvojni gospodar je bil Hinko Medved, ki je preživel obe svetovni vojni. Bil je gostilničar in več mandatov župan Sv. Jurija pod Kumom, kakor se je kraj imenoval do nemške okupacije, s katero se je nad hišo zgrnila nesreča. Vojna je terjala krvavi davek, tik pred njenim koncem so štiri družine Medvedovih v strahu pred novo oblastjo bežale v Kanado in ZDA. Strah ni bil odveč. Hinko, ki se je s preživelimi člani družine vrnil na izropani dom, je bil leta 1951 obsojen na odvzem premoženja in državljanskih pravic. Šele 36 let pozneje je bil posmrtno oproščen, ne pa tudi rehabilitiran.« Posestvo je bilo otrokom vrnjeno leta 1986.

O življenju na Medvedovi domačiji pričajo tudi vitrine z družinskim porcelanom, posoda in pribor iz nekdanje gostilne, oblačila in drugi osebni predmeti. V manjši posebni sobi je med kopijami dokumentov fotografija sester Stanke, Frančiške in Filomene, zadnje gospodinje na Medvedovi domačiji.

* * *

Po slovesu se vračava po drugi lokalni cesti, prav tako skozi gozd. Polna dobre energije in hvaležna gostitelju tudi za nekaj vejic roženkravta, ki nama jih je utrgal iz loncev na stopnišču. Za spomin. In za potaknjence …