Odprta vrata: Elegantna ležernost

Mogočne stavbe v središču Milana, številne med njimi stare več kot sto let, za svojimi zidovi skrivajo prostorna stanovanja z visokimi stropi, prehodnimi sobami, notranjimi dvorišči in skrivnostnimi hodniki. Vanje se povzpnemo s počasnimi dvigali, okovanimi v železno čipko, in po strmih kamnitih stop­nicah. Svoje čare razkrivajo vsakemu stanovalcu posebej.

Arhitektka Silvia Girardi, ki je iskala dom zase in svojo družino, se je o nakupu odločila že ob prvem vstopu v stavbo. Prepričala sta jo starinski videz stanovanja, v katerem so bila ohranjena starinska zastekljena vrata, in stropna dekoracija – štukature.

Pri prenovi stanovanja povsem po lastnih željah se je trudila ohraniti prvotno tlorisno razporeditev. Vodila jo je ideja, da z novimi posegi in novim pohištvom ustvari zanimivo igro odnosov med starim in novim ter tako poudari kontrast med nekoč in danes, vnese barve, ki so iz današnjega sveta in uporabljene na star način. Začela se je igra, s katero je sodobnost iskala prostor v zgodovinskem okvirju.

Prostori so svojo namembnost bolj ali manj ohranili. Večji gradbeni poseg je bila delna rušitev stene med kuhinjo in dnevno sobo, saj je arhitektka želela imeti velik dnevni bivalni del. Ta svetel in odprt prostor je postal srce stanovanja. Ohranjena stropna štukatura in vsi stropi so v beli barvi, s čimer so obstoječi detajli poudarjeni. Stene so prepleskane v premišljeno izbranih tonih sive in modre in tako ustvarjajo odličen okvir za novo, avtorsko zasnovano pohištvo. Kuhinjska oprema – delovni pult s shranjevalnimi omaricami in kuhinjski otok – je izdelana iz grobega temnega železnega okvirja, s polnili iz lesenih vezanih plošč in delovno površino iz naravnega kamna. Namerno daje vtis začasnosti, po drugi strani pa izraža šarm industrijskega oblikovanja.

Velika jedilna miza kvadratne oblike stoji na prehodu kuhinje v dnevno sobo. Rdeča barva podnožja razkriva mojstrstvo ročne izdelave. Že na prvi pogled se vidi, da lastnica v prostem času rada uživa v dobri hrani in družbi prijateljev.

Nasproti kuhinje se odpira dnevna soba. Velik temen knjižni regal sega do stropa. Vanj so ujeti spominki in knjige, manjši radio in na koncu celo radiator. Ob zofi stoji črn pia­nino. Pohištvo je bilo prineseno z različnih koncev, vsak kos ima svojo prav posebno zgodbo. Arhitektka jih je izbirala po načelu »mix and match« (mešanica slogov). V prostoru se čuti povezanost arhitekture z umet­nostjo, kar še poudarjajo izbrane fotografije na stenah, razkošje naravne svetlobe pa ob zahodnem soncu riše sence nenavadnih oblik.

V starem stanovanju si je ob vhodu prostor priborila druga kopalnica, namenjena otrokom. V njenem spodnjem delu so stene polne, nad polovico pa je satinirano steklo uokvirjeno v robustne kovinske profile. Od zunaj je videti kot starinska pisarna za hišnika, znotraj pa je nastal zanimiv kopalniški ambient. Prha stoji v niši, ob visokem parapetu je postavljena sanitarna keramika. Barva keramičnega mozaika po tleh in v niši prhe spominja na sinje modro, ki so jo uporabljali v času art decoja. Posamezni sodobni detajli kopalniške opreme pa razkrivajo, da se je prenova končala pred kratkim.

Dialog med starim in novim je arhitektka nadaljevala tudi drugod po stanovanju. Za garderobne omare je uporabila in predelala velike kuhinjske shranjevalne omare iz zastarelega programa Boffi. V večji kopalnici se je odločila za izrazito grafičen pristop: odnose med pohištvom je zasnovala na treh osnovnih barvah – rdeči, beli in črni. Vse nove luči je na stene pritrdila z vidnimi industrijskimi detajli.

Velik poseg je bila prenova dotrajanih napeljav. Razvod svežega in ohlajenega zraka je skrit v znižanem stropu hodnika. Lastnica se je odločila, da strop pobarva v močno oranž­no barvo, da bi ga še bolj poudarila.

»Življenje v središču Milana je velikokrat povezano s hrupom, onesnaženim zrakom in pogosto z nižjimi standardi bivalnega udobja (nizek tlak vode, stare standardne mere prostorov, nenehna popravila). A je hkrati življenje v stari, zgodovinski stavbi zame razburljiva izkušnja, predvsem če si kot stanovalec in arhitekt pripravljen sprejeti nikoli končani ustvarjalni dialog s stavbo,« dodaja arhitektka.