Odprta vrata - Francija: Navdih Maroka

Connyjino srce je morda res nekje v Maroku, vendar živi v stanovanju nedaleč stran od parka Bois de Vincennes v okrožju St. Maurice – okrožju, ki so ga poimenovali po nekdanji gostilni, v kateri so se v 18. stoletju ustavljale poštne kočije na poti v francosko prestolnico. Stara poštna stavba je bila skoraj popolnoma zapuščena, ko jo je Conny kupila in jo začela obnavljati. Razdelila jo je na dve stanovanji, njeno je v pritličju in mu pripada tudi vrt.

Conny je fotografinja in vodja oglaševanja, zato je pogosto potovala in se s poti vračala z najrazličnejšimi predmeti. »To je pravzaprav la maison en voyage – potujoča hiša,« pravi Conny. »Kamor koli grem, s svojih popotovanj vedno prinesem nekaj predmetov. Lahko gre za kaj zelo majhnega, česar pogosto nihče sploh ne bo opazil, zame pa je dragocen spomin. Vse te stvari so skupni spomin mojega življenja in mojih popotovanj.« Conny potuje tako zasebno kot službeno. »Nekoč sem se odločila, da bom obiskala vsa modra mesta na svetu,« se smeje. »Rada imam potovanja, a se tudi rada vračam domov. Doma se mi zdi, da sem nenehno na počitnicah. Hiša je svetla, ker imam zelo rada svetlobo.« Chefchaouen je modro mesto v Maroku. Je glavno mesto pokrajine z enakim imenom, za njim pa se vzpenja veličastno gorovje Rif. Mesto že stoletja navdušuje obiskovalce s svojimi stavbami v različnih modrih odtenkih in očarljivim osrednjim trgom. Prav modra barva, pripravljena iz posebnega barvila v prahu, je navdušila tudi Conny, zato jo je poskušala poustvariti na stenah in pohištvu svojega doma. Tudi v indijskem mestu Džodh­pur poznajo enak odtenek modre. »V barvo stresejo poseben prašek,« pojasnjuje Conny. »V tem indijskem mestu si lahko ogleduješ različne barvne odtenke, toda modri je povsod enak, zato sem kupila zelo veliko tega praška.« Doma ga je dodajala v belo barvo, dokler ni dobila želene barve. »Mešanje je težavno, poleg tega moraš imeti dovolj veliko količino materiala, saj ti nikoli ne bo uspelo še enkrat ustvariti popolnoma enakega odtenka,« pravi Conny.

»Ponavadi s svojih popotovanj ne prinašam oblačil ali okrasnih predmetov. Samo majhne stvari, ki ohranjajo spomin na preživete trenutke na poti,« pravi Conny. Toda ko je morala opremiti svoje sto kvadratnih met­rov veliko stanovanje, je bilo vse drugače. Najprej je v Chefchaouenu kupila maroška vhodna vrata.

Modra vrata, ki se zdaj odpirajo v njeno spalnico, sprva niso bila naprodaj. »Vstopila sem v ceneno starinarnico, ker mi je prodajalec pri vhodu zatrjeval, da ima veliko starinskih predmetov. Toda večina stvari v prodajalni je bila brez kakršne koli vrednosti,« se spominja Conny. Nato je opazila nenavadna modra vrata, ki so bila prislonjena na eno od sten.

»Prodajalec mi je rekel, da niso naprodaj. Nikakor nisem mogla pozabiti nanje, zato sem se naslednji dan vrnila.« Bila je zelo zadovoljna, ko ji je prodajalec povedal, da si je premislil in da je vrata pripravljen prodati za 300 dolarjev in jih poleg tega še brezplačno prebarvati. »Cena je bila izjemno nizka in povedala sem mu, da nočem prebarvanih vrat. Hotela sem jih natanko takšna, kakršna sem videla v prodajalni, vendar nisem vedela, kako naj jih spravim v Pariz.« Tehtala so več kot sto kilogramov, toda lastnik prodajalne je bil zelo odločen. Za dodatnih 100 dolarjev je obljubil, da jih bo dostavil k njej domov. Sledila je odisejada po evropski celini. Popot­niki, ki so potovali proti severu, so prenašali vrata čedalje bliže Parizu, vsak jih je na poti predal v roke naslednjemu popotniku. »Lastnik prodajalne me je poklical vsakih nekaj dni in mi podrobno pojasnil, kje natanko so vrata. Najprej je povedal, da so še v Španiji, nato v Marseillesu in nazad­nje v Parizu,« pripoveduje Conny. »Če se bom kdaj preselila, bom vrata gotovo vzela s seboj.«

Med slikami na stenah je precej slik Saskie Vermeulen, Connyjine prijateljice, ki se je prav tako navdušila nad posebnim odtenkom modre barve. »Naslikala jih je posebej zame,« pravi Conny. »Navdihnile so jo moje fotografije in vsaka slika pravzaprav prikazuje kraj, ki sem ga obiskala. Saskia je barvam primešala modri prašek, ki sem ga prinesla s seboj. Zelo težko ga je uporabiti na platnu, vendar ji je nazadnje uspelo, zato sem navdušena nad njenimi slikami.«

Conny je sčasoma začela opremljati stanovanje še z drugimi okrasnimi predmeti, ki jih je kupila med svojimi popotovanji. Lani je s potepanja po Vietnamu prinesla lakirano skrinjo. Čudovito se ujema z maroškim okoljem, tako kot mize, kupljene v Radžastanu v Indiji.

Conny je ločena in živi v hiši skupaj s svojimi tremi sinovi. Osemnajstletni Remy ima sobo nad kuhinjo, šestnajstletna dvojčka Tommy in Wesley pa spita v veliki skupni sobi. Hiša jih nenehno spominja na počitnice, preživete v oddaljenih krajih po vsem svetu. »Otrokom se zdi, da je hiša njihov pravi dom. Močno so navezani nanjo. Sama rada povabim goste, čeprav nisem najboljša kuharica. Kadar me obiščejo prijatelji, jim ponudim kozarček za kuhinjsko mizo, nato pa postrežem kuskus, ki ga naročam v zelo dobri maroški restavraciji nedaleč stran. Razpoloženje je vedno zelo sproščeno in vsem je všeč, da je tako,« pojas­njuje Conny. Večino časa preživi v kuhinji, kjer uporablja prenosni računalnik na kuhinjski mizi, bere revije ali se druži s prijatelji.

Toda njen najljubši prostor je njena spalnica. »Všeč mi je počitniško vzdušje, modra vrata in moja zbirka morskih školjk,« pravi. »Čez dan se svetloba v sobi spreminja in ustvarja različne odtenke modre barve. Če pogledam skozi okno, zagledam vrt, ki je zelen skoraj vse leto. Je pravo nasprotje življenja v mestu, kamor se vsak dan odpravim v službo.« V vseh sobah je bila zelo pozorna na podrobnosti, denimo na tla. Ponekod je zanje izbrala parket, drugod cementne ploščice in nekatere so okrašene z geometrijskimi oblikami, značilnimi za Maroko. Belo pohištvo proizvajalca Gervasoni v dnevni sobi ustvarja svež videz. Conny pravi, da ima rada preprosto opremo. Izbran okus poudarjajo zanimivi predmeti, ki govorijo sami zase. Močno modro barvo še poudarijo ponekod popolnoma bele površine. Celo zunaj na terasi modri in beli namizni prti posnemajo barve notranjih zidov.

»Ne vem, ali je hiša spremenila moj način živ­ljenja ali pravzaprav odraža to, kar sem. Vse stvari v njej me spominjajo na zelo osebne in pomembne trenutke,« pravi Conny.

Na modrem maroškem zidu so izpisane besede iz neke romantične pesmi. Vinska trta sega v kuhinjo iz vmesnega nadstropja in jo spreminja v eksotični vrt. Miza iz Indije se čudovito ujema s stoli Eera Saarinena. Porcelanasta in steklena posoda razkriva, kje vse je Conny potovala po svetu. Njen dom je resnično maison en voyage – potujoča hiša, opremljena po okusu svetovne popotnice.