Odprta vrata: Hiša z značajem stanovanja

Naselje atrijskih hiš Murgle je nastalo v času gradnje večine velikih ljubljanskih sosesk, v 60. letih prejšnjega stoletja. Pod njegovo arhitekturno zasnovo sta se podpisala Marta in France Ivanšek, ki sta prav tako živela v eni od teh hiš. Soseska se je razvijala v več fazah v letih od 1965 do 1980, še danes pa velja za vzorčni primer. Arhitekta sta z murgelskim naseljem naredila antipod stanovanjskim blokovskim soseskam, a hkrati dobro izkoristila zemljišče, saj sta za pritlično hišico in vrt porabila le med 150 in 250 kvadratnih metrov. V prvi fazi so bile hiše, ki sta jih imenovala stanovanja pri tleh, tudi cenovno zamišljene kot enakovredne stanovanju v bloku, zato so bile montažne.

»Urbanistična zasnova naselja spominja na barjansko krajinsko mrežo polj in kanalov, ki jih obrobljajo vrste dreves. Pravokotno ulično mrežo tako obrobljajo različna drevesa, po katerih so imenovane ulice. Promet je omejen na ulice, ob katerih so garaže, do hiš pa vodijo le pešpoti, ob katerih se nizajo manjši parki in igralni otoki. Zeleno, mirno in od prometa ločeno bivalno okolje je tako postalo največja kakovost naselja,« lahko preberemo v Arhitekturnem vodniku. Prav slednje, pa tudi bližino središča mesta in obvladljivost same hiše kot prednosti našteje naša gostiteljica, ki z družino živi v Murglah.

Dobrih 150 kvadratnih metrov veliko hišo so sogovornici in njenemu partnerju velikodušno odstopili starši. Pred vselitvijo sta jo z manjšimi posegi posodobila in zamenjala pohištvo. Za stene, na katerih so bile nekoč tapete, sta izbrala belo barvo in v vsakem prostoru še en odtenek, v dnevni sobi je to barva maraskina, v spalnici barva peska, v dekliški sobi lila, v fantovski modra. Klasično pohištvo sta nadomestila s sodobnim, razen v kuhinji in kopalnici, ta dva prostora namreč še čakata na prenovo.

Gostiteljici je všeč minimalistični slog opreme, medtem ko je partnerju bolj rustikalni, zato sta poskušala najti kompromis. Nastala je kombinacija modernih, čistih linij pohištva v kombinaciji z masivnimi kosi, kot sta jedilna miza in klubska mizica. Opremo sta kupila v različnih salonih in pohištvenih trgovinah, nekaj pa je narejene po meri.

Hiša ima zelo nizke strope, ki so pravi izziv, pripoveduje gostiteljica, tako da je bilo zelo težko skombinirati barve in pohištvo. Prav tako ni veliko prostora za shranjevalne površine in garderobne omare, saj so vse sobe kvadratne in je vanje težko umestiti omare. Ob vhodu je že v originalnem tlorisu vgradna omara, drugod pa sta iskala drugačne rešitve. Recimo, za fantovsko sobo sta izbrala malo višjo posteljo, ki ima spodaj predale.

Osrednji del je odmerjen dnevni sobi z jedilnico in kuhinji. Oba prostora imata izhod v atrij. Steno ob jedilni mizi krasijo njune slike, pravzaprav slike jedi, ki sta jih pripravila za prijatelje. Kot pove gostiteljica, oba zelo rada kuhata. Velikokrat se tako dobijo s prijatelji na tematskih večerih, ko uživajo v dobrih jedeh iz domače kuhinje. In kaj nastaja na njunem štedilniku? Različno, od italijanskih, azijskih do indijskih in afriških specialitet, našteva gostiteljica in doda, da z veseljem preskušata nove recepte. Tako ne preseneča, da se kuhinjska polica šibi pod kuharskimi knjigami. Kot še pravi, je vizualni tip, zato mora videti sliko jedi, ne le prebrati recept. Kuhanje oziroma prijateljske večerje so tudi njune poti združile v skupno.

Ob sedežni garnituri ima svoje mesto malo nenavadna dekoracija – steklena skleda, polna zamaškov iz plute. Te namreč zbirata, a le od steklenic vina, ki sta jih skupaj popila. Porodila se jima je zamisel, da bi zamaške dala uliti v epoksi smolo, in sicer za kuhinjski pult, ko se bosta lotila prenove kuhinje. Zdi se jima, da se jih je doslej nabralo že za kakšen meter pulta.

Vsa okna, vsaka soba ima okno s pogledom na atrij, zastirajo mehke in prosojne zavese. Gostiteljica pravi, da dajo prijeten občutek in omehčajo prostor. Po nasvetu prijatelja arhitekta jih je dala pritrditi na strop in spustila do tal ter pustila nekaj centimetrov predolge, saj tako nizek strop navidezno povišajo. Osvetlitev sta izbrala minimalistično, v glavnem stropne reflektorje in stoječe ter namiz­ne svetilke, viseča stropna svetilka je le nad jedilno mizo.

Po besedah gostiteljice so to majhne, obvladljive hiše, a dovolj velike za družino, s pomembno prednostjo – da je v njih toliko dela, kot če bi živeli v stanovanju.