V visokem pritličju hiše je urejen apartma, v prvem nadstropju, ki meri 70 kvadratnih metrov, in mansardi s površino 45 kvadrat­nih metrov pa je omenjeno stanovanje.

Prvotni tloris je bil zelo zaprt: ločena kuhin­ja z jedilnim kotom, skozi ozek lok pa je bil dostop do dnevne sobe. Različni tlaki po prostorih, zastarele napeljave in nefunkcionalna kopalnica. Prenova je bila zato temel­jita, potekala pa je postopoma. Spremenila se je tudi razporeditev prostorov. Pisarna se je preselila v spodnji del, vse spalnice, ki so bile prej spodaj, pa so po novem v mansardi, kjer je tako nastal bolj umirjen zasebni oz. spalni del hiše.

V nosilni konstrukciji so naredili dve novi odprtini, pojasni arhitektka Eva Štrukelj: prehod iz predsobe v dnevni prostor, ozek prehod iz kuhinje v dnevno sobo pa so občutno razširili. Tako je nastal en velik povezan prostor, sredi katerega je ostal manjši zid. Okrog tega zidu je arhitektka oblikovala omaro z različnimi funkcijami. »Ta osrednja siva omara je ob vhodu visoka in je namen­jena za odlaganje ob prihodu domov, na primer copat, šolskih torb in številnih drugih drobnarij. Vsak od treh članov družine ima svojo omarico, kamor lahko pospravi svoje stvari. Na prehodu v dnevni del je v njej skrita polnilnica za sesalnik, v dnevni sobi pa se modul zniža in postane plitek: na prehodu je nekaj odprtih polic za lepe predmete s potovanj, velika plitva hrastova površina z motivi travnika pa v zgornjem delu skriva tv-zaslon. To ni naključje, saj sem želela spodbujati zavestno in ne naključno gledanje televizije. Vsakič je torej treba vstati s kavča in odpreti hrastova krila, hkrati pa je tako ne preveč lep televizijski zaslon večino časa pospravljen in skrit. Predali spodaj so namenjeni tehniki in mini baru,« je opisala sogovornica.

V prvem nadstropju stanovanja so kuhinja z jedilnico in dnevna soba, pisarna, kopalnica in garderoba s pralnico. Zasnova kuhinje se je popolnoma spremenila. »Na zaprtem zidu so visoki elementi (shramba, hladilnik, mali gospodinjski aparati), proti oknu in jedilnici se odpirata dva nizka niza za kuhanje in pomivanje. Na končni steni je grafika na steklu – gre za kombinacijo otroških risb naše družine in akvarela travnika – motiva, ki se na različne načine ponovi tudi na omaricah, v dnevni sobi in na stopnišču,« je še povedala gostiteljica.

Jedilna miza je umeščena ob dolgo hrastovo klop, ki sega vse do okna in knjižne omare na drugi strani. Ta po besedah arhitektke elegantno rešuje zob v zidu zaradi novega nosilca v steni. Ob mizo je umestila prenov­ljene stole iz stare družinske dediščine.

Pisarna je nastala v nekdanji spalnici. Osrednji del zavzema res velika delovna miza. Vzglavje oz. naslon iz brezovega lesa se ni skladal z novim hrastovim tlakom, zato je dobil črtast vzorec.

V prvem nadstropju je tudi kopalnica, ki je v svetlo sivih odtenkih. Razporeditev elementov v njej se je prav tako popolnoma spremenila, saj imajo namesto kabine za prhanje zdaj kad za kopeli s pogledom v naravo.

!!galerija!!

Stopnišče, ki vodi v mansardo, je oblikovano v kombinaciji črne barve in naravnega odtenka lesa. Hrastov tlak se iz spodnjih prostorov nadaljuje na stopnišče in naprej v mansardo. Motiv, ki krasi stopnišče, pa je bujen travnik, vrezan v brezovo vezano ploščo. Vzorec se proti zgornjemu nadstropju redči in niža. Na fotografijah s potovanj in grafikah prevladuje črna barva. Stopnišče osvetljuje strešno okno.

V mansardi sta dve otroški sobi in spalnica. »Sinova soba ima najlepši razgled na Kamniško-Savinjske Alpe. Oblikovana je v beli barvi z detajli v rdeči in zeleni. Ker je imel prostor več niš in številne nepravilnosti, smo jih izkoristili za umestitev poličk za dragocene stvari: bele police za lego kocke, masivne hrastove poličke za spominke s potovanj,« še pojasnjuje sogovornica. Na steno je umestila letvenik, po katerem se dostopa do mreže pod stropom, od tam pa do igralnega kotička – fantovskega skrivališča. Interier sobe dopolnjujejo lesene živali, izdelane iz orehovega lesa.

Največja je dekliška soba, kjer je veliko spalno-igralnih površin. Pohištveni elementi so svetli, arhitektka je oblikovala več majhnih prostorov za posebne drobnarije v obliki niš iz hrastovega lesa. Na velikem stebru sredi sobe (to je v hrast oblečen dimnik) je nameščen letvenik, po katerem se dostopa na mrežo – veliko zofo pod zvezdami. Interier dopolnjujeta leseni svetili zvončnica in jabolček, ki ju je oblikovala arhitektka pod svojo blagovno znamko.

V mansardi je tudi spalnica, ta je v umirjenih odtenkih: belo barvo dopolnjujejo les, zlata, rumena in nekaj rožnate barve ter lesena svetila in drugi dodatki. Pomemben kos pohištva je masivna češnjeva skrinja za posteljnino, tako kot so nekoč shranjevali posteljnino. Strešno okno je neposredno nad posteljo, na vzhodni strani, da ima sogovornica vsako jutro razgled na naravo. Sivo vzglavje dopolnjujeta prenovljeni nočni omarici iz 60. let prejšnjega stoletja.

Glavno vlogo v interierju ima les (hrastov, orehov in brezov), in kot pravi gostiteljica, se mu drugi materiali in barve podrejajo. Tudi sicer so barve zadržane, naravne, le osrednji element kuhinjsko-bivalnega dela – kubus – je temen, ker gre za ključni element, ki je težek in trden. V stanovanju je tudi več starih elementov, kot so šivalna miza, ki jo je arhitektka podedovala od babice, prenovljeni nočni omarici v spalnici iz 60. let prejšnjega stoletja in stara češnjeva omara za doto iz leta 1881, v kateri je zdaj shranjen čelo.