Odprta vrata – Italija: Reciklirana zimska pravljica

Hiša stoji v stari vasi Verrand na 1250 met­rih nadmorske višine. Catherine je imela kamnito stavbo vedno zelo rada, v njej je v otroštvu preživela veliko srečnih dni, tu se je med drugim naučila smučati.

Preureditve se je lotila z veseljem, hkrati pa se ji je naloga zdela izziv. Kot notranja oblikovalka je uporabila vso svojo ustvarjalno domišljijo, zato je hiša pravzaprav postala laboratorij, v katerem je lahko preizkušala nove ideje.

Velika dvonadstropna počitniška hiša je zgrajena v arhitekturnem slogu, značilnem za dolino Aosta. Pri gradnji so uporabljali grobo klesan kamen in težke lesene tramove. Catherine je to estetiko poskusila prenesti tudi v notranjost, kjer je še vedno mogoče videti tramove, poleg tega je uporabljala samo naravne materiale. Vendar je kot oblikovalka in slikarka pri ustvarjanju končne podobe vključila tudi veliko svojih idej.

Izbrala je predvsem starinsko pohištvo in mu dodala nekaj sodobno oblikovanih kosov. Ohranila je prvoten lesen pod in skoraj vsa vrata, samo nekaj jih je morala zamenjati z bolje ohranjenimi, ki jih je našla v drugih, enako starih okoliških stavbah. Velika odprta soba z jedilnim in bivalnim prostorom ima prebarvana betonska tla, zato je videti sodobnejša. V njej se domiselno prepleta slog alpske koče z industrijsko estetiko. Močan vtis naredijo starinski leseni tramovi in tople barve lesa.

V dnevni sobi je Catherine uokvirila izjemen pogled na Mont Blanc s tankimi zavesami, izdelanimi po meri. Obrobljene so z volno ter okrašene s konopljinimi nitmi in starimi čipkami. Zofe so prekrite z volno in umetnim krznom.

Catherine med drugim zbira blazine iz starih tkanin. Prevladujejo siva, naravna bež in kremasta barva, tu in tam se pojavita tudi rožnata in svetlo vijoličasta. Lesene stole v dnevni sobi je oblikoval nizozemski oblikovalec Piet Hein Eek, ki uporablja recikliran les. Marmornati kamin je iz Francije, na izbiro sivega zidu za njim pa je prav tako vplival Piet Hein Eek s svojimi idejami o uporabi recikliranega lesa.

Lastnica rada sprejema goste, zato je hiša vedno polna njenih prijateljev. Postreže jim z jedmi v lončenih in porcelanastih posodah, v vsakem letnem času pa izbere druge barve in drug tip posode. »Najpomembnejše je posebno ozračje,« pojasnjuje. Pri pogrinjanju mize uporablja posebne tkanine, posodo in kozarce, ki jih zbira, nekatere pa naredi sama v svojem ateljeju.

Stoli v jedilnici so izdelani v različnih slogih in iz različnih materialov, zato ima prostor močan eklektičen značaj. Kadar ima Catherine goste in potrebuje večjo mizo, sestavi dve manjši na kolesih. Izdelani sta iz jekla in recikliranega lesa.

Tudi v kuhinji, izdelani po meri, so vrata in omarice izdelane iz recikliranega lesa. Ročaji so narejeni iz starega jedilnega pribora, ki ga je Catherine našla v hiši. Na kuhinjskem otoku je štedilnik in ob njem dve koriti: eno iz carrarskega marmorja, drugo pocinkano. Idejo za modro tapeto, na kateri so upodobljeni krapi, je dobila v japonski umetnosti. Čudovite svetilke je izdelala iz stare lončenine, ki je ostala v hiši še iz časov, ko je tu deloval hotel, nekaj pa je je našla na bolšjih trgih. Stara vrata in ličnice omaric je reciklirala in iz njih naredila pohištvo.

V glavni spalnici je skozi strešno okno mogoče občudovati razgled na gore. Sosed­nja kopalnica ima vgrajeno kopalno kad, iz katere lahko Catherine prav tako uživa v izjemnem razgledu. Omarice in tla so iz recikliranega lesa. Lastnica rada združuje različne barve in tkanine ter uporablja umetno krzno, ki prekriva vzglavje postelje, skupaj z gladkim starinskim posteljnim perilom. Tudi v sobah za goste je izbrala reciklirane materiale, zato so vsa vrata različna. V kopalnici za goste je za podstavek pod umivalnikom uporabila staro mizo.

V dolini Aosta, kjer stoji hiša, je več svetovno znanih smučarskih središč, obdajajo pa jo najvišji alpski vrhovi na meji med Francijo in Švico. Na francoski strani meje je priljubljeno zimskošportno središče Chamonix, na italijanski pa je najbližji Courmayeur.