Odprta vrata: Ko so postelja, kavč in delovni kotiček pospravljeni v omari

»Opremo smo zasnovali kot prostorski medij, ki združuje funkcijo shranjevanja stvari in 'shranjevanja prostorov'. Torej, ker imamo na voljo zelo malo prostora, stranka pa želi imeti maksimalni izkoristek, zakaj ne bi spalnice, dnevne sobe ali pisarne preprosto pospravili v omaro? Tako sta nastala dva sestava omar, postavljena ob robni steni, ki hkrati omogočata akustično izolacijo med stanovanji,« pojasnjuje arhitekt Tadej Rezar iz studia Peta dimenzija.

Spalnica v omari

Dve steni stanovanja sta tako zapolnjeni z omarami, v katerih se zvrstijo kuhinja in jedilni kot, dnevna soba in spalnica. Tako postelja kot kavč, ki hkrati predstavlja dodatne sedeže ob jedilni mizici, sta umeščena v omaro. »Spalnica v tem stanovanju je in ni. Je v nekakšni superpoziciji, saj je pospravljena v omari, dokler se ne odločimo za spanje, takrat se namesto skozi vrata skozi 'prostorsko-časovno črvino' prestavimo v drugo dimenzijo. Marsikdo je zadržan glede tega, ker je postelja težka in kako se vendar zrači, če je zaprta. Naj povem, da je skoraj 40 kg težko posteljo mogoče dvigniti z dvema prstoma, do nekje metra, potem pa jo mehanizem že sam zapre. To omogoča osnovni hidravlični mehanizem 'murphy-bed', nikakor ne električni, pri katerem bi zgolj pritisnili na gumb,« pojasni arhitekt in doda, da je ob tem treba zagotoviti še malo prostora in kakšno odprtino na vrhu omare, da se postelja zrači. Po njegovem vsekakor so prednosti takšnega pospravljanja postelje. »Bistveno pa je pomanjkanje prostora. Če imamo ločeno spalnico, to seveda ni smiselno, saj je že samo okovje take postelje dražje. To je res dobra rešitev za mikro­stanovanja ali za postelje za goste v prostoru, ki ga sicer uporabljamo za kaj drugega,« odgovarja, v kakšnih primerih je smiselno ležišče skriti v omaro. Prednost pa je tudi, kot pravi, da jo moramo vsako jutro pospraviti, kar lahko vzamemo kot dober trening za red in disciplino.

Dovolj shranjevalnih površin

Po arhitektovih besedah je bila želja investitorja, da bi bilo v stanovanju dovolj shranjevalnih površin, saj nima na voljo hiše staršev, kjer bi lahko pustil svoje stvari. »Shranjevalne površine so natančno določene kot kratkoročne, dnevno dostop­ne, vidne (kot vitrina) in za shranjevanje sezonskih oblačil in naprav. Zdaj je v stanovanju dovolj omar, polic in predalov za vso lastnino dveh odraslih ljudi. Kot dobra rešitev se je pokazala na primer 'walk-in' omara pri vhodu, ki je res prostorna, hkrati pa služi še za garderobno omaro s čevlji,« pravi arhitekt in doda, da mu je ta rešitev še posebno pri srcu, saj je tehnično zelo zanimiva, kar je zahtevalo natančno usklajevanje z izvajalcem.

Pisarna v loži

Delovni prostor so umestili v stekleno ložo, ki pripada stanovanju. »Posebnost stanovanj na tej lokaciji je kombinacija balkonov in lož, ki jih imajo vsa, ne glede na velikost. In to ložo smo seveda izkoristili za prostor, kjer potrebuješ največ dnevne svetlobe, za pisarno. Zdi se mi super ambient, ko si med delom lahko vzameš minutko za počitek oči in pogledaš, kaj se dogaja zunaj. To dogajanje je lahko marsikaj, od vremena do ljudi na ulici. Sploh pa je prijeten občutek, ko zapade prvi zimski sneg ali zunaj divja nevihta. Takrat taki prostori postanejo varni, udobni kotički zadovoljstva,« pravi arhitekt Tadej Rezar.

Svetli odtenki za toplino

Interier je zasnovan v svetlih odtenkih. Prvotni predlog je bila izvedba iz javorjeve vezane plošče, vendar se naročniku to finančno ni izšlo. Tako je nastala različica v iveralu, ki pa po arhitektovih besedah vseeno deluje toplo in domačno. Iveral nekoliko slabše poskrbi za akustično izolacijo, saj je bolj odbojen, tudi občutek materiala ni povsem enak. Naravni odtenek lesa so kombinirali s sivimi poudarki. Kopalnica in vhodni prostor sta odeta v belo barvo. »Ta bistveno bolj odbija svetlobo in skupaj z nekaj ogledali optično poveča sicer zelo majhne prostore. Tako smo se malce igrali tudi s temnimi ambienti, ki po prenovi niso več tako temni,« dodaja sogovornik.

Najzahtevnejša za izvedbo je bila miza, ki je doživela več preobrazb, preden so jo izdelali. Končna različica, ki je že prava tehnološka inovacija, je bila tudi zelo draga, a se je obrestovalo. »Postavljena je lahko kot nizka klubska mizica, tabure, jedilna miza za štiri ali šest ljudi oziroma pisalna miza za enega, saj je nastavljiva po širini, višini in dolžini. Vse skupaj pa nežno drsi po parketu in kljub svojim 40 kilogramom predstavlja močno, a preprosto prilagodljivo orodje za bivanje,« jo opiše arhitekt.

Pri zasnovi in opremljanju tako majhnega stanovanja je po sogovornikovem mnenju zelo pomembno, da se pripravi dober projekt. »Dober projekt pa nastane, ko si tako investitor kot arhitekt vzameta čas, se s prostorom dobro spoznata in jasno izražata svoje želje, ideje, koncepte bivanja ... Nikoli se ne lotimo po nekem vzorcu, vedno pri­stopimo individualno, saj vsak projekt, zlasti pa vsak investitor terjata svoj pristop,« poudari Rezar in doda, da sta s partnerko Matejo Železnik zasnovala arhitekturni biro, ki se usmerja v sonaravno gradnjo in bivanje.