Odprta vrata – London: Eleganca za malo denarja

V času, ko sta se odločila, da si bosta kupila lastno nepremičnino, sta s prijatelji živela v najetem stanovanju. V lov na primerno stanovanje sta se podala pred dvema letoma. Potem ko se jima je nekaj ponudb, ki so ju zanimale, izmuznilo, sta sklenila, da bosta srečo poskusila na dražbi. Stanovanje, ki sta ga izbrala, je bilo v vrstni hiši iz leta 1892. Osred­nji prostor je bil hkrati spalnica in dnevna soba, zraven sta bili še kopalnica in majhna kuhinja.

Kupovanje nepremičnin je vedno tvegana poteza in številni, ki to počnejo prvič, poskušajo iti po najbolj varni poti. A Ben in Susanne zagotovo ne sodita v to skupino. Za svoj novi dom sta se najprej potegovala na dražbi, nato sta se spopadala s pravili o posodabljanju poslopij, ki so uvrščena pod spomeniško varstvo, na koncu pa dolge mesece prebila na gradbišču – in bila še vedno nasmejana.

Zdaj se stanovanje ponaša z vrhunsko končno obdelavo. Nova lastnika sta se na izvedbo projekta dobro pripravila. Ben, ki je star 29 let, je partner v agenciji Architecture for London, kjer se je specializiral za zgodovinska poslopja in njihovo obnovo. Triintrideset­letna Susanne vodi družbo za organiziranje različnih prireditev The Dig. V času obnovitvenih del je bila tako prisiljena živeti na dva popolnoma različna načina. Na svojem delovnem mestu je vodila luksuzne zabave, doma pa je imela en sam električni grelnik za vodo.

»Glede na to, da prej nisva živela skupaj, je bila to za oba dobra preizkušnja,« ugotavlja Susanne. »Če sva bila kos vsem težavam, ki so spremljale obnovo stanovanja, bova verjet­no zlahka zaživela v skupnosti.«

Stanovanje je bilo v zelo slabem stanju. Tla so bila prekrita z linolejem, v kopalnici pa se je bilo treba spopasti z azbestom. Prostori so bili prepleskani v različnih barvah. Vse izvirne posebnosti so bile odstranjene, kamin je bil pozidan, prejšnji lastniki so vgradili cenena moderna vhodna vrata, so pa preživeli izvirni okenski okvirji. Približno 120 kvadrat­nih metrov površine je bilo ravno prav, da je Ben lahko zasnoval izjemno uporabno dvosobno stanovanje.

Oktobra 2012 je zanj plačal 290.000 funtov, nato pa sta se s Susanne vanj nemudoma vselila, saj nista imela dovolj denarja, da bi si lahko med obnovo najela začasno prebivališče. »Stanovanje je bilo umazano in midva nisva imela niti hladilnika,« se spominja Ben. »Imela sva le električni grelnik za vodo, hrano pa sva, da se ne bi pokvarila, preprosto puščala zunaj.«

Problem je bil tudi v tem, da gre za hišo pod spomeniškim varstvom. Ben in Susanne sta bila prepričana, da je lahko to tudi svojevrst­na prednost. »Samo dva sva se potegovala zanj,« je povedal Ben. »Gradbeni podjetniki se za to stanovanje niso zanimali, saj vsi vedo, da s stavbo pod spomeniškim varstvom ni mogoče na hitro zaslužiti.«

Po dolgotrajnih pogajanjih s krajevnim svetom Islingtona sta vložila prošnjo za soglasje k obnovi. Ben je pripravil načrt, po katerem je spremenil namembnost prostorov. Nekdanjo sobo je preuredil v kuhinjo in dnevno sobo, kopalnica je ostala tam, kjer je bila, iz majhne kuhinje pa je nastala spalnica.

Člani sveta so bili navdušeni nad tem, da je Ben pri vseh vidikih svojega projekta – od neprimernih vrat do talnih oblog – upošteval starost hiše. To je hkrati pomenilo, da sta si morala nova lastnika ogledati izvirna vrata pri sosedih in poiskati ustrezno nadomestilo. Stara lesena tla so pobrusili in jih obdelali s posebnim oljnim premazom za tla, da so postala svetlejša.

V kopalnico sta namestila kad z zaobljenim robom, a jima nato ni ugajalo njeno preveč moderno podnožje, zato sta ga nadomestila z lesenimi nogicami, pobarvanimi v rumeno. V tem prostoru je zagotovo najzanimivejša rešitev s ploščicami. Namesto običajnih kvadratnih keramičnih ploščic sta kupila podolgovate iz temnega naravnega kamna, ki so jih nato delavci položili v vzorcu ribje kosti. Kopalnica je majhna, a sta jo s tem, ko sta kad dvignila od tal, na videz povečala. Da bi se izognila radiatorju, sta kupila ogrevalna ogledala, kateri prednost je, da se nikoli ne orosijo in ne zavzemajo veliko prostora. Dobra odločitev je bila tudi zamenjava velikega grelnika za vodo z manjšim.

V spalnici nista upoštevala pravila, da je treba majhne prostore opremiti s svetlimi barvami. Zidovi, strop, okenski okvirji, radiatorji, rolete in celo okensko korito za rože so v temno sivi barvi, medtem ko je stena vgrajene garderobne omare prekrita s sivo obarvanim ogledalom. Le posteljno pregrinjalo in zelen stol vnašata v sobo živahen barvni odtenek.

»Všeč mi je ta najina spalnica in mislim, da nisem še nikjer tako dobro spal,« pravi Ben. »Tukaj se resnično počutim nadvse udobno. Ponoči preprosto ne dojameš, kje se soba konča. Za to sobo zagotovo ni mogoče trditi, da je majhna.«