Na splošno velja, da je mansardno stanovanje poseben in unikaten prostor, ki omogoča razgibano ureditev interierja, lahko ima tudi več svetlobe in večji volumen kot tista v nižjih nadstropjih. Ker je najviše v hiši, je iz njega ponavadi najlepši razgled. Beseda mansarda izhaja iz priimka francoskega arhitekta Françoisa Mansarta, ki je že v 17. stoletju oblikoval objekte s strmim naklonom strehe, v katerih je bila podstreha izkoriščena. Ta izraz se je zato uveljavil za uporabljeni prostor neposredno pod poševno streho.

Mansardno stanovanje ima za snovanje interierja tako prednosti kot omejitve. »Stropne poševnine projektantom mnogokrat otežujejo delo, po drugi strani pa se lahko predeli, kjer višina presega minimalne standarde, uporabijo kot galerija, spalni ali igralni kotiček za otroke. Dobro in pravilno umeščena strešna okna omogočajo poglede ven in komunikacijo z okolico, pa tudi pogled navzgor, ko lahko opazujemo sinje modro nebo, zvezde ali pač oblake. Strešno konstrukcijo lahko pustimo vidno – lepi leseni špirovci bodo naredili prostor prijetnejši in drugačen. Mansarde so ponavadi konstrukcijsko manj omejene in omogočajo lažje tlorisne prilagoditve, če želimo prostore med seboj povezati v vizualno celoto,« pojasnjuje arhitektka Tina Begović iz biroja idea:list studio.

Pregled ostrešja in strešne kritine

Pri že obstoječem objektu, v katerem nameravamo urediti mansardo, je po njenih besedah prva in najpomembnejša naloga pregled stanja lesenega dela ostrešja in strešne kritine. Odpraviti je treba vse težave, ki so se pojavile z leti, zlasti morebitna zamakanja. Tudi nepravilno izvedena toplotna izolacija zelo vpliva na bivalne razmere v prostoru, poudarja arhitektka, mansarde ležijo pod streho, zato so bolj izpostavljene zunanjim vremenskim vplivom (vročini in hladu).

»Če načrtujemo preboje v nosilne stene, je obvezen posvet s statikom. Zelo pomembna je tudi osvetlitev mansarde z naravno svetlobo, zagotoviti je treba dovolj oken ali frčad ter jih premišljeno umestiti. Izrednega pomena sta tudi primerna prostorska zasnova in dobra izkoriščenost kvadrature,« še pojasnjuje sogovornica.

Kakšne pa so omejitve? »Zagotovo so največje omejitve strešni nakloni, ki na nekaterih mestih (odvisno od višine kolenčnega zidu) zelo zmanjšajo stojno višino. Komunikacijsko najbolj pretočne prostore je smiselno umestiti v najvišje predele mansarde, v bližino slemena. Tloris je treba zasnovati premišljeno in uporabiti nizke predele prostorov ob kolenčnem zidu kot površine za shranjevanje ali za nižje pohištvene elemente, kot so pisalna miza, postelja, kopalna kad in podobno,« odgovarja arhitektka in dodaja, da je ravno kopalnica tista, ki ponavadi potrebuje največ razmisleka pri projektiranju, še zlasti če je majhna, saj ni veliko elementov, ki bi jih lahko umestili v predele brez stojne višine. »Druga najpogostejša omejitev je premalo oken in drugih odprtin, ki bi omogočale zadostno osvetlitev. To najlažje rešimo z dodatnimi strešnimi okni ali svetlobniki, da ustvarimo kakovosten in prijeten bivalni prostor. Ne nazadnje pa je pomembna ustrezna tlorisna zasnova, glede na obstoječe nosilne stene, ki nosijo strešno konstrukcijo,« pojasni sogovornica.

!!galerija!!

Prvi skupni dom za mlad par

Mansarda, ki jo predstavljamo tokrat, je v starejši hiši v Ljubljani. V njej sta si želela naročnika urediti svoj prvi skupni dom. Ker je bila pred prenovo v precej slabem stanju, je bilo potrebnih nekaj zahtevnih posegov, ki so jih morali arhitekti rešiti s čim nižjimi stroški. Najprej so se lotili problema zamakanja zaradi neustrezno izvedene toplotne izolacije in parne zapore v preteklosti, na novo so izdelali tudi toplotno izoliran spuščeni strop, ki je zaradi mnogih poševnin in nenatančno izdelane strešne konstrukcije precej nizek. Izravnati je bilo treba tudi tlake, da so lahko prostore vizualno povezali v celoto brez višinskih razlik v tleh, kar pa je bilo po besedah arhitektke še zlasti zahtevno zaradi obstoječih balkonskih vrat, ki so vgrajena na najvišjo mogočo višino. Veliko pozornosti so namenili tudi projektiranju kopalnice, da je kljub poševnini dobro izkoriščena.

»Na željo naročnikov smo kar najbolj ohranili obstoječe predelne stene, zlasti zaradi dodatnih stroškov, ki nastanejo pri rušenju. Naredili smo le en preboj, ki je dnevni bivalni prostor povezal s hodnikom,« pojasnjuje Tina Begović. S prebojem omenjene stene so osrednji prostor vizualno odprli, izboljšali pretočnost in pridobili nov prostorski element, ki je postal izhodišče za nadaljnje oblikovanje interierja.

Vse se vrti okrog opečnate stene

»Novo prostorsko zasnovo smo oblikovali okoli izhodiščnega prostorskega elementa – osrednje stene, ki smo jo oblekli v stare reciklirane opečnate zidake in je vidna z vseh strani stanovanja. To so zidaki iz porušenega industrijskega objekta, z nekaj truda smo jih očistili, razrezali in spet uporabili. Osrednja opečnata stena postane nekakšen genius loci bivalnega prostora, novodobno ognjišče sodobnega doma, okoli katerega so krožno nanizani prostori. Ta osrednji element je srčika doma, prostor srečevanja in druženja, razmejuje spalni del od bivalnega, po drugi strani pa povezuje prostor in odpira poglede na vse strani stanovanja,« pojasnjuje arhitektka in dodaja, da so s tem v vizualno celoto združeni trije najpomembnejši prostori vsakega domovanja: kuhinja, jedilnica in dnevna soba.

Dnevni bivalni prostor je zasnovan tako, da ga uporabniki zlahka prilagajajo svojim trenutnim potrebam. Premični kuhinjski otok, ki je dodatna delovna površina, prostor za shranjevanje in zajtrkovalni pult v enem, lahko umaknejo na stran, kadar imajo več gostov, in tako povečajo jedilnico, sedežna garnitura pa se lahko razširi v dodatno ležišče.

V spalnici je zakonska postelja umaknjena ob obodno steno, s čimer so v razmeroma majhni sobi pridobili več prostora, vzdolž celotne postelje pa so predali za shranjevanje.

Z izborom barv in materialov so v stanovanju ustvarili pridih industrijskega sloga. Belo in črno barvo dopolnjuje naravni les. »Iz starih hrastovih plohov, ki so dolgo samevali v delavnici očeta naše naročnice, so spretni mizarji izdelali jedilno mizo, kuhinjski pult in police. Stanovanje je tako dobilo dodatno patino in sentimentalno vrednost za lastnike,« pojasnjuje arhitektka. Z uporabo recikliranih materialov, kot so stara opeka, temne kovine, les, ter izbiro kontrastnih barvnih odtenkov je nastal prijeten in topel dom z industrijskim pridihom za mladi par, ogrodje za ustvarjanje lepih spominov.

»Kljub izhodiščnemu nizkemu proračunu smo z dobro mero inovativnosti in ustvarjalnosti, ponovno uporabo materialov in ohranjanjem starega oblikovali zanimiv in udoben interier, v katerem lahko prepoznamo naročnikovo željo po domovanju v industrijskem slogu – takšnem, kot ga lahko najdemo v kateri od svetovnih metropol,« še pove arhitektka.