Odprta vrata: Na robu gozda

Teren se stopničasto spusti do odra namišljenega amfiteatra, polkrožno razporejenih klopi okoli odprtega ognjišča, ki še pozno v jesen greje družabne vezi. Arhitekt Andrej Milovanovič iz podjetja Pillar, ki je hišo na robu dolenjske vasi projektiral za soprogo in zase, je slutil, da se jima bo s preselitvijo iz Ljubljane kakovost bivanja izboljšala. Že 40 let je namreč tu, kjer so si starši v nekdanji kovačiji iz leta 1857 uredili vikend, občutil povezanost z naravo. Temelje sodobne hiše, ki jo je nadomestila, predstavljata poleg odprtosti v naravo tudi gradnja z lesom in drugimi naravnimi materiali ter ponovitev urbanizma prejšnje domačije. Glavna dela nove hiše sta namreč postavljena tako, kot sta prej stala podolgovata stanovanjska hiša in malo niže kozolec.

Foto: Drumlife, Stotinka Foto:

Čeprav zbujata leseni dvokapnici z zastekljenim hodnikom, ki ju povezuje, in pomož­nimi objekti vtis velike hiše, je ravno nasprotno. Tlorisa vsake od njiju namreč ne presegata 40 kvadratnih metrov. Levi del, ki se naslanja na macesnov gaj, je bivalni, desni spalni. V njem so poleg njune spalnice, garderobe in kopalnice v prostorni mansardi urejena še »skupna ležišča«. Zaradi nagnjenosti terena je leva stavba podkletena in tu Andrej Milovanovič v delovni sobi riše in projektira tako rekoč ob vznožju macesnovega gaja. Nad kletjo je osrednji bivalni prostor, odprt do slemena. Skoraj šest metrov višine, panoramska stena, terasi na dveh straneh in lesene stene mu dajejo odprtost in toplino. Opreme je malo, poleg kuhinje še nekaj lesenih omaric in pred televizorjem dva počivalnika – v hiši ni nikjer sedežne garniture, saj se družabno življenje odvija okoli velike mize iz orehovih plohov, ki si jo je zamislil gostitelj, in zunanjega ognjišča.

!!galerija!!

Tisti dan, ko smo prišli na obisk, so tudi ob robu gozda temperature lezle proti 35 stopinjam, termometer v dnevni hišici jih je kazal 28. V njihovi nekdanji zidani hiši v Ljubljani, pripomni gostitelj, bi bila to vročina, tu pa je klima prijetna. Od kod razlika? »Ne vem. Najbrž zaradi odprtega volum­na, pretoka zraka skozi vrata in okna ter faz­nega zamika, ki ga ima les pri absorpciji in oddajanju zračne vlage v prostor.« Hiša nima aktivnega hlajenja, je pa arhitekt natančno razporedil senčenje s tendami na jugozahodu in jadrom, ki dopoldne po dia­gonali zasenči jugovzhodno panoramsko steno. Zlata so vredni tudi senca dreves in široki napušči na obeh straneh steklenega hodnika.

Arhitekt Andrej Milovanovič je privrženec majhne kvadrature družinskih hiš in racio­nalne, prilagodljive zasnove tlorisov, na podlagi česar je pred leti zasnoval tudi sistem lesene modularne gradnje družinskih hiš Modeko. Vedno znova ponavlja, naj graditelji raje varčujejo pri kvadratnih metrih in ne pri izbiri kakovostnih materialov.

Konstrukcija hiše na Dolenjskem je iz smrekovih križno lepljenih plošč debeline 10 cm (Xlam), kar pomeni masivno leseno gradnjo, izvedlo pa jo je podjetje Lesoteka hiše. Obodne oziroma konstrukcijske stene so z notranje strani vidne in voskane, enake so tudi predelne stene. Vodovodne napeljave so v tleh, elektroinštalacije pa speljane po ceveh na zunanji strani obodnih sten. Streha je izolirana s 30 cm, zunanje stene pa z 20 cm debelo plastjo kamene volne. Poseben poudarek daje hiši lesena fasada iz toplotno obdelanega smrekovega lesa. To je postopek, ki surovemu smrekovemu lesu spremeni celično strukturo tako, da postane odporen proti vremenskim vplivom in škodljivcem, dimenzijsko stabilen in ga ni treba več vzdrževati, razloži arhitekt. Hiša je nizkoenergijska, vir toplote je toplotna črpalka zrak/voda, prostore pa ogreva talno gretje pod keramičnimi ploščicami. Te so položene v vseh prostorih, le v spalni mansardi so tla lesena, zaradi česar ima prostor na stropu IR-panela. Vendar je hiša tako dobro izolirana, da ju skoraj ne uporabljajo.

Medtem ko je bil arhitekt pri velikem delu gradnje osebno navzoč – eden najbolj zahtevnih posegov sta bila montaža in zastekljevanje panoramske stene, ki tehta kar dve toni – in je projektiral tudi notranjo opremo, je vrt v domeni njegove soproge. Urejanje gredic s trajnicami in gojenje zelenjave ji pomeni sprostitev po zahtevnem delu in vsakodnevni vožnji v prestolnico in nazaj. Na srečo sta si s soprogom zamislila dvignjene zelenjavne grede pod škarpo na tisti strani hiše, kjer sta dovoz in vhod, saj do tja za zdaj srne še niso našle. Travnik pod zunanjim ognjiščem je namreč njihov drugi dom.