Odprta vrata: Razgled s
 spominom
 na otroštvo

Dobro oblikovan javni ali zasebni, notranji ali zunanji prostor pripomore k zviševanju kakovosti življenja nas vseh. Postalo je jasno, da sta dobra arhitektura in premišljeno notranje oblikovanje vredna največjega strokovnega in intelektualnega napora, ker s svojo prisotnostjo močno vplivata na smer razvoja celotne družbe.

V velikih mestih, kjer je potreba po velikem številu stanovanj in stanovanjskih hiš toliko večja, je še teže uskladiti vse želje, možnosti, potrebe in pričakovanja, ki jih hočemo uresničiti v svojem novem domu. Vendar včasih se zgodi splet naključij, ki pripeljejo do srečnega konca.
Lastnica vrstne hiše, ki nam je tokrat odprla vrata, je po poklicu arhitektka z obsežnim opusom zanimivih projektov v Sloveniji in tujini. Željo po novem domu za petčlansko družino je skrivaj nosila v sebi. Iskala je stanovanja, ki bi bila dovolj velika, da bi lahko vsak otrok imel svojo sobo. Vendar so tako velika stanovanja precej redka. Po spletu okoliščin se je nekega dne znašla na terasi tedaj še nedokončane hiše, v kateri zdaj domuje. Hiša je bila še v gradnji, toda razgled s terase je bil že »pripravljen« za občudovanje. Pred njo se je razprostrl pogled na mirno stoječo vodo jezera, obdanega z zelenimi ravninskimi gozdički, v daljavi so se risali obrisi gora. Ko je zaprla oči, je vedela, da je pogled na vodo tisti, ki ga hoče ohraniti za vedno. »Če enkrat živiš ob vodi, vedno, kjerkoli si, podzavestno iščeš pogled na to črto,« pravi.

Lokacija vrstne hiše je bila idealna, soseska premišljeno načrtovana in hiša dovolj velika. Soseska ima še vrsto drugih prednosti – v njej je dostop avtomobilom omejen, veliko ima urejenih zunanjih zelenih površin za rekreacijo, druženje in sprehode. Predvsem pa obrežje jezera vzbuja občutek neposredne povezanosti z naravo. Vrstne hiše arhitekta Aleša Vodopivca so načrtovane v modernistični maniri – to pomeni, bela kocka, ki je v zgornjem nadstropju ritmično razčlenjena. Vsaka hiša ima dva vrtova – atrija. Manjšega ob glavnem vhodu na vzhodni strani in večjega na zahodni strani. Pri vsaki je tudi možnost motoriziranega vstopa, saj se skozi podzemne garaže lahko pripelješ prav do svojih vrat. Hiša obsega 230 kvadratnih metrov površine, od tega je bivalnim prostorom namenjenih 157 kvadratnih metrov, ki so porazdeljeni med tri etaže – klet, pritličje in nadstropje. Lastnica, arhitektka, jo je hitro udomačila, s svojim značilnim oblikovalskim pristopom pa je izkoristila vse prednosti, ki jih je ponujala.

Ena najvidnejših kakovosti prostorov je naravna svetloba. V celoti zastekljena zahodna stena dnevnega prostora in veliko okno v kuhinji omogočata dnevni svetlobi, da prodira globoko v notranjost. Jutranje sonce posveti skozi kuhinjsko okno. Zahodna svetloba pa obarva konec dneva v bivalnem delu. Tudi ponoči daje razpršena mehka svetloba celotnemu prostoru prav poseben čar.

Dan se začne in konča v ravno prav veliki kuhinji, v kateri dovršeno oblikovana oprema omogoča tako vrhunske kuharske podvige za velike družbe kot pripravo prve jutranje kave za zaprtimi satiniranimi steklenimi vrati.

Enoten pritlični prostor razmejuje odprto stopnišče, ki je bilo lastnici prav poseben izziv. Prvotne konstrukcijske profile stopnišča so po njenih načrtih preoblekli z nerjavno pločevino, stopnice pa so izvedene v lesu. Zdi se, kot da pohištva skoraj ni. Morda predvsem zaradi preprostega in zadržanega videza, ki ga je dosegla z nevsiljivimi oblikami, ujetimi v svetlo rjave in bež tone. V prostoru izstopata dva večja črna elementa – velik črn kamin in jedilna miza za osem ljudi. Usnjeni stoli ob njej so po načrtih arhitektke nastali v delavnicah vrhunskih mojstrov.

Mojstrstvo načrtovanja opreme takšnega doma daje veliko prostora tudi umetnosti sami. Ob kraju stoji pianino, sodobne grafike in med njimi kovinski reliefi kiparja Matjaža Počivavška pa so nevsiljivo, a premišljeno razvrščeni po stenah.

Drugi prostori so namenjeni bolj intimnemu delu življenja. Oblikovanje teh je ujeto v lesene tone breze v spalnici in odtenke peščenih tonov v kopalnicah. Vse tri otroške sobe, ena je v kleti z izhodom na vrt prek poglobljenega atrija (kar je zelo zanimiva in dobra arhitekturno rešitev) in drugi dve v nadstropju, je arhitektka prilagodila željam in potrebam svojih potomcev.

Ob našem obisku je bila hiša polna prijateljev. Videti je bilo, da se počutijo prijetno, skoraj »tako kot doma«.