Odprta vrata: Skozi vhodna
 vrata v kuhinjo

»Nadvse rada kuham, ne zase, za druge, zato na večerjo večkrat povabiva prijatelje. V prejšnjem stanovanju mi je šlo najbolj na živce, da je bila kuhinja ločena od dnevnega prostora; medtem ko so se drugi veselo zabavali in uživali, sem bila jaz v kuhinji večinoma sama, ker je bilo v njej prostora največ za dva,« pove lastnica in v smehu navrže, da je – družabna in klepetava – v novem domu končno prišla na svoj račun.

Stanovanje v novem bloku sta kupila v tretji podaljšani gradbeni fazi, kar pomeni, da je bila notranjost v surovem stanju, le inštalacije za kopalnico in kuhinjo so bile pripravljene. Ko sta prvič stala v majhni predsobi pri vhodu, v katero ne bi mogla spraviti niti spodobne omarice za obutev, sta pomislila, da bo verjetno treba podreti eno ali dve steni, prave predstave o tem, kaj in kako narediti, da bo 65 kvadratnih metrov veliko stanovanje postalo dom, pa nista imela. Pomoč sta poiskala pri arhitektu Mladenu Novaku, ki je, kakor pravi lastnica, v majhni predsobi, nič kaj večji kuhinji, ločeni od prav tako majhne dnevne sobe, ter v velikanski spalnici videl poten­cial. Padle so vse odvečne stene med predsobo, kuhinjo in dnevno sobo, steno med dnevno sobo in spalnico pa so zamaknili za dober meter. S tem so zmanjšali preveliko spalnico in pridobili dovolj prostora v osrednjem delu, kar sta lastnika tudi želela. Od tod se skozi panoramsko okno na desni strani odpira pogled na Kamniške Alpe, ki ga malo kazi bližnji hotel, na levi se vidijo Julijci, iz spalnice na zahodni strani pa v jasnem vremenu seže pogled vse do Triglava.

Posebnost stanovanja je, da sploh nima predsobe; skozi vhodna vrata stopiš naravnost v osrednji bivalni prostor, to je v kuhinjo, ki jo od dnevnega prostora loči le dolg in širok kuhinjski pult. »Slovenci niso navajeni tega ameriškega sistema, vsak najprej začudeno vpraša, kje se sezuvamo. Če je zunaj mokro, pred vrati na hodniku, če je suho, pa v 'predsobi', ki jo označuje dober kvadratni meter keramične talne obloge pri vhodnih vratih,« se namuzne lastnica. Prostora za shranjevanje obutve in drugih stvari je sicer več kot dovolj ob steni za vhodnimi vrati. Pravzaprav je cela stena ena sama velika omara z vratci na potisk, na belem ozadju izstopata le vgradni pečici.

Bel je tudi podolgovat in širok kuhinjski pult s pomivalnim koritom in kuhalno ploščo, ki jo iz dnevne sobe malo zakriva šank v barvi ameriškega oreha. Enake barve je jedilna miza za štiri, ki se po potrebi spremeni v mizo za šest – pod kuhinjskim pultom se namreč skriva še dober meter mizne površine, ki jo takrat, ko dobita obiske, izvlečeta in podaljšata v dnevni prostor. »Izvlečna miza je kriva, da je moja stran sicer nadvse udobne usnjene sedežne garniture krajša od ženine. To je tudi edino, kar bi jaz spremenil v stanovanju, torej podaljšal ta del sedežne, a je zaradi mize neizvedljivo,« malo za šalo, malo zares pravi lastnik. Da je po meri narejena sedežna nadvse udobna, se strinja tudi žena, ki pravi, da je ne zamenja za nič na svetu: »Tudi ko bo treba dnevno spremeniti v spalnico (pred nekaj dnevi sta dobila otroka), bo sedežna ostala na svojem mestu. Sicer ne vem, kje bo postelja, ampak bomo že našli rešitev. Postelja, ki jo zvečer spustiš izpod stropa, zjutraj pa dvigneš nazaj, se mi zdi naravnost idealna.«

Enaka keramika kot pri vhodu je v kopalnici, tla v osrednjem prostoru, spalnici in hodniku pred njo pa prekriva parket iz ameriškega oreha. »Super izbira, vam povem. Kljub temnejši površini se prah na njem zaradi različnih odtenkov rjave sploh ne vidi, tudi praske in udrtine se lepo skrijejo,« navdušeno razlaga lastnik. Iz ameriškega oreha so tudi del kuhinjskega pulta, jedilna miza, klubska mizica in delovna miza v kotu. Ameriški oreh in belo obdelane lesene površine sta edina materiala, ki nastopata v tem ambientu. Vse, kar gre v višino, je svetlo, nizki elementi pa so temnejši. Arhitekt je s tem dosegel, da prostor deluje svetlo in večji, kot je v resnici, hkrati pa je s čistimi in ravnimi linijami ustregel želji lastnice po čim lažjem vzdrževanju.

Lastnica namreč ni toliko navdušena nad samim minimalizmom, pri izbiri notranje opreme je v ospredje postavila praktični vidik: »Ravne linije je najbolj preprosto čistiti. Saj so mi všeč okrogle mizice pa izrezljani robovi, ampak kdo bo to čistil, lepo vas prosim!«