Odprta vrata: Soba z razgledom

Uršula Teržan, koreografinja in profesorica umetnosti giba na AGRFT, je v delu rumene hiše doma desetletje in pol. Plesalce mnogokrat gledamo kot eterična bitja, a za našo gostiteljico bi v prispodobi lahko rekli, da je po toliko letih kar malce zraščena z grajskim hribom. Medtem ko so drugi ob njeni odločitvi za staro zgradbo v precej nezavidljivem stanju zmajevali z glavo, je imela ona jasno vizijo, kako se bodo med obnovo, v katero je bilo vloženo tudi veliko lastnega dela, razpostavile stvari. Potem ko so bili končani vitalni posegi v hišo – izdelava novega ostrešja, inštalacij, sanitarnih vodov in utrditev posameznih zidov –, je urejanje notranjih prostorov potekalo postopoma, kot so dopuščale finance. V eni od faz so pod streho zastavili tudi turistični apartma, ki ga predstavljamo.

Soba z razgledom, kot je Uršula Teržan poimenovala svetli penthouse, ti da občutek, kot da si ptica visoko nad Staro Ljubljano. Seveda nima tistega, česar štiristo let stara hiša v hribu ne more imeti, komentira anekdoto, ko je možak iz Teksasa po elektronski pošti preverjal, ali lahko pričakuje klimo, dvigalo in dovoz do praga (resnici na ljubo mesto tega kljub urejenim parkiriščem ne omogoči niti stanovalcem), ima pa marsikaj, česar večina Ljubljančanov nima. Najlepše ljubljanske vedute in zanimivosti kot na dlani, teraso in starinski vrt, ki ti dajeta občutek umaknjenosti, in zgodbo na vsakem koraku. Naša gostiteljica se je namreč opremljanja stanovanjca za popotnike lotila skoraj tako, kot bi šlo za njeno gnezdo. »Po praktični plati sem vanj namestila vse potrebščine, ki sem jih sama pogrešala med svojimi potovanji, od vrvi za sušenje perila naprej. Ker opažam, da si apartmaje na takih mestih izbirajo predvsem ljudje, ki sta jim blizu zgodovina, narava in hočejo občutiti naše posebnosti, pa mi je v veselje z njimi deliti lepe knjige o naših znamenitostih, misliti, da se bodo Slovenije spomnili tudi po čudovitem razgledu na NUK, Križanke in ljubljanske zvonike, idrijskih čipkah ali suhih šopkih s tržnice. Soča je zame ena najosupljivejših naravnih znamenitosti naše dežele, zato sem poiskala najlepšo monografijo o njej. Mala knjižnica v apartmaju goste včasih spodbudi, da jo tudi sami dopolnijo s čim zanimivim.«

Ko stopimo v prostoren in visok apartma z galerijo, na kateri je dvojno ležišče, se nam pogled najprej ustavi na imenitni sedežni skupini ob mizici, kakršnih v drugih retro ambientih ni mogoče videti, in zofi iz skrivnostnega budoarja. »Stole mi je podarila gospa, ko je zaprla frizeraj starega kova na Rimski ulici. Tako imenitno so nekdaj sedele stranke med friziranjem. Zofo, spraskano od mačjih krempeljcev, pa sem dobila od prijateljice (Judita Zidar), ki je ob obnovi starega meščanskega stanovanja oddala nekaj starin, blišč pa ji je povrnil tapetnik,« pravi, ko niza zgodbe predmetov. Tako kuhinjske omarice iz šestdesetih let s poševnimi ličnicami kot postelji z nočnima omaricama izpred druge vojne, ki stojita v spodnjem delu apartmaja, so prišle iz bogate kmečke hiše v Logatcu, ki so jo lastniki ob spreminjanju namembnosti povsem izpraznili. V barvanju in preprostejših restavratorskih opravilih se je Uršula izurila sama. Predmeti z zgodbo, ki so prav tako rdeča nit v njenem stanovanju pod apartmajem, najdejo pot v hišo tudi z bolšjih sejmov drugod po Evropi. O tem, kako »sodoben« občutek za opremljanje interierja so imeli nekdaj, priča predmet iz male kopalnice. Keramični umivalniki v obliki skled, ki so v zadnjem desetletju močan trend, niso nova pogruntavščina – enako elegantne umivalne sklede so imeli tudi takrat, ko v hišah ni bilo tekoče vode. V skledo je dala Uršula zvrtati luknjo za odtok. »Devetindevetdeset odstotkov možnosti je, da bo keramika ob vrtanju počila, me je pred akcijo opozoril prijatelj. No, pa preizkusimo odstotek sreče, sem rekla in se je izšlo,« se spominja plesalka.

Mar skriva pri sebi čarobno paličico? Tam zadaj za hišo se v breg zajeda dolg jezik vrta s starim sadovnjakom in neobičajnimi drevesi, s katerimi se je, vnukinja agronoma, obdala. V spokojnosti julijskega jutra si je namreč drugače težko predstavljati, da je bil vrt pred dvema letoma poligon za težka bagerja, ki so ju pripeljali, potem ko se je pot na grad s škarpo vred usula nanj, in da je pol leta po uničujočem žledu tako svež, brez ran.