»Po treh letih iskanja manjše hiše nekje v naravi v bližnji okolici Ljubljane in po dveh neuspešnih poskusih nakupa na Zaplani in v Vnanjih Goricah sva morala želje prilagoditi. Ko sva določila nove kriterije, se je na trgu pojavilo stanovanje, ki so ga prodajali brez fotografij, le s kratkim opisom,« pojasnjuje lastnica, oblikovalka keramike Anja Slapničar. In prav to stanovanje sta s partnerjem kupila. Pokazalo se je, da fotografij ni bilo zaradi studia za ples na drogu, a ravno zaradi tega studia sta se odločila za nakup, saj je bil dovolj velik za bodoči keramični studio.

Stanovanje je na Tržaški cesti v Ljubljani, v stavbi, ki jo je leta 1887 začel graditi premožen ljubljanski krojač. »Polovica pritličja je bila namenjena krojaški delavnici, druga polovica trgovini. V višjih nadstropjih je verjetno bivala krojačeva družina, delavci in služinčad, saj je bila hiša ogromna in je potrebovala veliko rok za vzdrževanje. Po vojni je bila stavba nacionalizirana, pozneje denacionalizirana in razdeljena na več samostojnih stanovanj,« pripoveduje Slapničarjeva in dodaja, da so bile v tem stanovanju nekaj časa pisarne, pozneje pa so ga prodali ruski odvetnici, ki ga je prenovila z nekakšnimi instantnimi rešitvami. Prvotni stropi, na primer, so bili prekriti s suhomontažnimi ploščami. »Potencial in duh časa sta se na srečo obdržala,« še dodaja sogovornica.

Po nakupu so se z arhitektko Sanjo Premrn lotili celostne prenove in oblikovanja interierja. Stanovanje je bilo dokaj čisto, bele stene, po tleh lamelni parket in keramične ploščice. Kuhinja je bila oprem­ljena, drugi prostori so bili prazni, razen jedilne mize v jedilnici. Tlorisa niso bistveno spreminjali. Po besedah arhitektke Sanje Premrn so dozidali steno v spalnici, da je nastal hodnik z omarami, ki ločuje vhod. Ta je namreč skupni za studio in stanovanje. Preostale konstrukcije niso spreminjali, tudi utiliti in spalnico so ločili le z omarami.

!!galerija!!

Veliko časa so namenili iskanju navdiha in sloga opreme. Skupaj z arhitektko so zasnovali moderno opremljeno stanovanje s staromeščanskimi elementi, ki jih dopolnjujejo minimalistični kosi pohištva iz lesa, kamna in kovine. »Neoklasična fasada in secesijski elementi so bili prvi navdih za interier. Še večja povezanost s preteklostjo pa se je zgodila čisto po naključju, ko so v studiu popravljali del poškodovanega ometa na zadnji steni. Pod njim se je pokazala stenska dekoracija, stara okoli sto let, narejena s tehniko barvanja z valjčkom ali šablono. Pravzaprav sta bili vidni dve različni dekoraciji – pasovi s slovenskimi nageljni v zemeljskih odtenkih ter čezenj zeleno-beli cvetovi iz poznejše povojne dobe. V to dekoracijo se je na sredino stene zarisal krog in tako je nastalo sonce – okno, ki se povezuje s preteklostjo stavbe,« pojasnjuje Slapničarjeva.

V stanovanju se danes prepleta staro in novo, klasično in minimalistično. »Veliko pohištva sta lastnika že imela, tako da smo pri omarah samo pazili, da se novo lepo poda k staremu. Glede barve in oblike parketa nam je bilo takoj jasno, da se v tako meščansko stanovanje najlepše poda dimljen hrast, položen v ribjo kost,« pojasnjuje arhitektka, kaj je narekovalo izbor barv, sloga in pohištva. Star parket je bil dotrajan, v spalnici in na hodniku pa je bila položena keramika, tako da so ga povsod položili na novo. Interier dopolnjuje nežna osvetlitev, ki ustvari intimno vzdušje.

Studio, opremljen z lesom iz domačega gozda

Studio sta lastnika nameravala obnoviti čez nekaj let, a zaporedje dogodkov v družini je obrnilo načrte na glavo, tako da so ga začeli obnavljati kmalu za tem, ko se je končala prenova stanovanja. »Razlog je bil gozd v lasti družine, ki se je začel prodajati zaradi tretje razvojne osi. Čez zemljišče je bila načrtovana cesta. Od nekdaj sem si želela uporabiti domač les, ki je rasel v tem gozdu. Oče se s tem lesom ni želel kaj dosti ukvarjati, pravzaprav je že skoraj podpisal pogodbo za prodajo zemljišča skupaj z gozdom na njem. Težko ga je bilo prepričati, naj drevesa najprej poseka in šele nato proda zemljišče,« pripoveduje sogovornica in dodaja, da so tako lansko poletje začeli sečnjo, kar je za sabo prineslo tudi vprašanja, kako in kam shraniti les. »Začeli smo raziskovati področje sečnje in gozdarjenja, s katerim nismo imeli nobenih izkušenj. Prebirali smo članke, knjige, se pogovarjali s strokovnjaki, mizarji, arhitekti, izvajalci sečnje ... Na koncu smo veliko pomoči dobili pri mizarju Mateju Likarju, ki nam je pomagal pri izračunu količin, in tudi vodji Gozdnega gospodarstva Novo mesto, ki nam je prijazno razložil, da ne moremo obdržati vseh smrek, ker začnejo v našem podnebju propadati po letu dni. Obdržali smo le toliko smrekovega lesa, kot smo ga po­trebovali za prenovo studia, in približno 20 kubičnih metrov lepših hrastov,« pripoveduje Slap­ničarjeva. Hrastov les se zdaj počasi suši v vinogradu na Trški Gori, iz smrekovega pa je nastalo pohištvo za opremo studia.

Tudi tega so najprej temeljito prenovili. S sten so odstranili vse prejšnje sloje premazov in nanje nanesli apneni omet, ki je po besedah lastnice narejen iz podobnih materialov, kot so bili prvotni stari apneni ometi. Omet so nato pobarvali z glineno peščeno barvo, ki so ji dodali kremenčev pesek za poudarek teksture. Prav tako so odstranili suhomontažni strop in preveč poškodovan originalni strop, ki je bil pripet na trstiko in lesene letve. Na novo so izdelali trstiko in nanjo nanesli 1,5 cm debel sloj glinenega oz. ilovnatega ometa olivno zelene barve.

Studio, ki je razdeljen na razstavni in delovni del, ima kar 4,2 metra visok strop, stene oblečene v glino, pohištvo iz domačega smrekovega lesa, preostali dodatki pa so iz drugih trajnostnih in naravnih materialov. »Nastal je svetel, topel in zračen prostor, popolnoma obdan z naravnimi materiali,« je zadovoljna sogovornica.