Odprta vrata: Zgodba o Ljubljani in Sloveniji

»Razmišljali smo, kako nekomu, ki prvič pride v Slovenijo ali Ljubljano, predstaviti našo državo in prestolnico,« pojasnjuje navdih pri zasnovi interierja arhitektka Petra Zakrajšek, direktorica biroja Gao arhitekti. Želeli so prikazati vizualno zgodbo, da se tisti, ki biva v stanovanju, pravzaprav izobražuje že na nezavedni ravni. Po vseh prostorih 45 kvadratnih metrov velikega stanovanja, namenjenega turistom, teče pripoved o Ljubljani in Sloveniji. Začne se v predsobi, kjer so na stropu v uvodu omenjene slovenske besede v pisavi, ki posnema Plečnikovo izdajo Finžgarjeve pravljice o cesarični Makalonci. Tako so poskušali obiskovalcu na likovni način približati največjega slovenskega arhitekta. Predsoba je sicer kot drugi prostori stanovanja zasnovana funkcionalno. V omari so na eni strani, ob vhodu, praktične in živahno obarvane odlagalne poličke, na drugi strani je to klasična omara za shranjevanje garderobe, dvignjena od tal, da prostor deluje zračno in manj utesnjeno. Opremo dopolnjujejo dva lesena tabureja in ogledalo z retro oranžnim okvirjem. Tega, pojasni arhitektka, so skupaj z drugimi dodatki kupili v Centru ponovne uporabe.

V kopalnici so po besedah sogovornice želeli poustvariti zgodbo panjskih končnic, poslikanih deščic, ki so tradicionalno zapirale čebelje panje. Ta ljudska umetnost je pri nas nastala na Gorenjskem in Koroškem, od tam pa se je razširila drugod po Sloveniji. Slike, ki so jih slikali večinoma samouki slikarji, imajo pogosto figuralne motive, čebelarji pa so panjske končnice nameščali na svoje panje, da bi jih ločili med seboj. Kot pojasni arhitektka, so fotografirali nekaj različnih panjskih končnic, jih zložili skupaj kot fototapeto in jih dali natisniti na ličnice kopalniške omarice. Za bogato okrašenimi lesenimi ličnicami se skriva odlagalna površina. Tako so v kopalnico, odeto v temno sivo keramiko, vnesli žlahten kos pohištva. Bivalni del stanovanja je majhen, temu je prilagojena tudi oprema kuhinje, jedilnice in dnevne sobe, ki so združeni v tem prostoru. Ob vhodu je pregradna stena pobarvana z barvo za table, po kateri se lahko piše s kredo. Tam goste pričakajo prijazna sporočila dobrodošlice in tudi koristne informacije, kot je geslo za dostop do brezžičnega interneta. Kuhinja je preprosta v kombinaciji bele barve in lesa z nekaj elementi in osnovnimi gospodinjskimi aparati. Poživljata jo lesen odprt viseči element in oranžen prostostoječi hladilnik. Okrogla miza in stoli brez naslonjal predstavljajo jedilnico, takšni pa so zato, da prostora ne zapolnjujejo preveč. Kuhinjo od »dnevne sobe« oziroma kavča ločuje lesena pregrada iz beljenega hrasta, v katero so vpeti tudi okrasni lončki za rože. Kot pravi Zakrajškova, je to njen detajl, pečat, ki ga arhitekt običajno pusti v posameznem projektu. Lesena pregrada je sicer del kavča, ki v predalu skriva še eno ležišče.

Poleg lepega razgleda na hribe skozi stekleno steno zagotovo vso pozornost osrednjega prostora pritegne strop, kjer se nadaljuje zgodba spoznavanja Slovenije. Nanj je nam­reč položen zemljevid slovenskih železniških prog z večjimi mesti, s katerih se spuščajo luči. Za ta razgled je treba sesti na kavč in se zazreti v strop. Gre za motiv železniške proge, ki je v bližini stolpnice.

Zgodba se začne s Plečnikom in z njim tudi konča v spalnici, kjer je na steni fototapeta, narejena po fotografiji Staneta Jeršiča, na njej pa je Plečnikovo Peklensko dvorišče, eden najbolj slikovitih delov Križank. S fototapeto, ki jo dopolnjujeta polički z lučkama v obliki žarnic, spalnica poleg umetniškega vtisa dobi tudi globino. Sestavni del opreme tega prostora je poleg postelje še omara z motivom idrijske čipke. Ta doda etnološko noto. Kakor povzame arhitektka, so pri zasnovi opreme izhajali iz tega, kar ponujata stanovanje in okolica, dodali nekaj barvnih poudarkov, vse skupaj pa zaokrožili z likovno podobo slovenske arhitekture in znamenitosti.